V soboto potrdili 168 okužb z novim koronavirusom

V zadnjih 24 urah so opravili 1940 testov in odkrili 168 na koronavirus pozitivnih oseb. Umrl ni nihče. 

Stoena oseba je hospitalizirana, na intenzivni negi jih je bilo 15. V soboto so iz bolnišnice odpustili eno osebo.



V zadnjih tednih se je, kot je razvidno iz številk, število testiranj precej povečalo. To pa zato, ker je več oseb izpostavljeno okužbi, so za Delo pojasnili pri Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH), s sedežem v Mariboru, ki je ena izmed organizacij, ki pri nas izvaja testiranja. »V začetku epidemije smo imeli precej strožje ukrepe, zaprte so bile šole, vrtci, trgovski centri, ni bilo javnih prireditev, zaposleni so delali od doma ali ostajali doma, zato je bilo druženja ljudi bistveno manj in posledično manjše tveganje za prenos okužbe.«

Koliko testov bomo potrebovali v prihajajočem jesenko-zimskem času, ne more napovedati nihče. Dnevna zmogljivost testiranj v NLZOH je trenutno 2000 vzorcev na dan. Se pa laboratoriji  zavedamo možnega drastičnega porasta potreb po testiranju v tem obdobju. Ob ustrezni zalogi reagentov, ki jo ustvarjajo tako slovenski dobavitelji kot laboratoriji sami, pričakujemo, da do zastoja testiranja ne bo prišlo, kot do njega tudi ni prišlo v času najhujše krize ob začetku epidemije. Naj poudarimo, da se laboratoriji sproti prilagajamo potrebam glede na epidemiološko situacijo ter potrebam naročnikov v posameznih delih Slovenije,« so še pojasnili. 

Kako poteka ugotavljanje?

Preiskava na SARS-CoV-2 je kompleksen in predvsem delovno intenziven postopek, so še dodali. Vzorec je namreč potrebno za preiskavo najprej ustrezno pripraviti. »Če ni v tekočem gojišču je nanj potrebno naliti primerno tekočino, sledi vorteksiranje in nato pipetiranje v posodice za izolacijo virusne nukleinske kisline. Naslednja faza preiskave je izolacija virusne nukleinske kisline (RNK), ki se lahko izvaja ročno ali na različnih aparatih. Od načina izvedbe izolacije nukleinske kisline je odvisna vrsta in količina reagentov, ki jih pri tem uporabimo. Sledi faza pomnoževanja virusnih nukleinskih kislin – verižna reakcija s polimerazo (PCR) in zaznavanje namnoženih PCR produktov. Za izvedbo te faze potrebujemo ustrezne genske tarče. Vzporedno z izvedbo testa za bolnika izvajamo tudi kontrolne postopke za katere so potrebni taki reagenti kot za bolnikov test in dodatno še kontrolni reagenti. Zaradi kompleksnosti preiskave lahko to preiskavo izvaja samo visoko usposobljeno laboratorijsko osebje.«

Po pojasnilih NLZOH je na trgu že več kot 800 testov, namenjenih diagnostiki covid-19. Med njimi je največ molekularnih testov, sledijo testi za določanje specifičnih protiteles. Najmanj je antigenskih testov. Od samega začetka epidemije v NLZOH izvajajo molekularne teste za določanje prisotnosti virusne nukleinske kisline v vzorcih odvzetih iz dihal pri človeku. Princip vseh uporabljenih metod je reakcija pomnoževanja nukleinskih kislin v realnem času, kar pomeni, da s pomočjo posebnih encimov in gradnikov nukleinske kisline najprej očistijo virusno nukleinsko kislino in nato pomnožimo tiste dele, ki so lastne samo temu virusu. Testi, ki jih uporabljajo laboratoriji NLZOH so visoko občutljivi in specifični in imajo vse potrebne certifikate. Nosno-žrelni prostor je po navedbah iz strokovne literature najprimernejše mesto za odvzem brisa, rezultati, ki jih dobimo na tak način so najbolj zanesljivi. 
 
»Ko vrednotimo laboratorijske teste, moramo razlikovati med analitičnimi zmogljivostmi samega testa in kliničnimi analitičnimi zmogljivostmi, ki nam povedo, kako zanesljiv je test v posamezni fazi okužbe. Analitična občutljivost in specifičnost testov, ki jih uporabljamo, je 100-odstotna. Zaradi različne količine virusa, ki se v določenem delu dihal nahaja tekom bolezni, zaradi različne kakovosti odvzema vzorcev in drugih dejavnikov, ki v času pred analizo vzorca vplivajo na vzorec, pa govorimo o tako imenovani klinični občutljivosti metode, ki je seveda nižja. Molekularni test nam pove, da je v vzorcu prisotna nukleinska kislina virusa (gre za neposreden dokaz dela virusne dednine iz vzorca). Test ne more odgovoriti na vprašanje, ali se nukleinska kislina nahaja v človeških celicah, kjer se virus razmnožuje, ali je sestavni del popolnega virusa, ki lahko povzroči okužbo oz. ali so to samo ostanki virusne nukleinske kisline. Raziskave kažejo, da z visoko občutljivimi metodami, ki jih uporabljamo, lahko zaznamo ostanke virusne nukleinske kisline, ki so v naših dihalih prisotni še v času, ko smo okužbo že preboleli.«

Glavna prednost molekularnih testov je, da so ti testi visoko občutljivi in specifični in je z njihovo uporabo možno prisotnost virusne nukleinske kisline v vzorcih dokazati že v zgodnjih fazah okužbe. Največjo občutljivost ti testi dosegajo v prvih petih dneh po pojavu simptomov. To je čas, ko je bolnik najbolj kužen in v svoj okolico izloča največ infektivnih virusnih delcev. Zato se ta vrsta testov tudi najpogosteje uporablja.

Pri testih, ko dokazujejo prisotnost protiteles proti virusnim beljakovinam v krvi bolnikov, ki so nastala kot posledica imunskega odziva po okužbi z virusom, pa gre za posredni dokaz povzročitelja. Protitelesa je možno v krvi bolnikov dokazati najhitreje po sedmih dneh, večjo občutljivost pa metoda doseže šele 14 dni po okužbi. Zato ti testi niso primerni za namen testiranja o katerem govorimo, ampak so primerni zgolj za ugotavljanje ali je oseba že bila v stiku z virusom ali ne in so na nek način zgolj dopolnitev molekularnim testom pri diagnostiki okužb. Uporabni so seveda tudi za epidemiološke študije prekuženosti populacije, kakršna je pri nas že bila izvedena.