»V evropskem prostoru smo unikum«

V Sloveniji deluje več kot pet tisoč kulturnih društev (folklorne skupine, pevski zbori, godbe, gledališke in plesne skupine, slikarske skupine ...), v katere je vključenih sto tisoč posameznikov. Danes se s slavnostnim odprtjem začenja njihov teden, ki bo trajal do 26. maja. Prireditev letos poteka v znamenju priključitve Prekmurja matični domovini in sodobnega plesa. Z direktorjem javnega sklada za kulturne dejavnost Markom Repnikom smo se pogovarjali predvsem o tem, v kateri veji umetnosti je Slovencev največ.

 

Zakaj sploh potrebujemo sklad? Kako pomagate društvom po Sloveniji?

Veliko pozornosti namenjamo tako vzgoji kot izobraževanju. Prizadevamo si, da bi že v osnovnih šolah otrokom približali svet folklore, otroškega gledališča, pevskih zborov in filma. Mlajše generacije je treba že v rosnih letih spoznati z ljubiteljsko kulturo, saj bodo le tako pozneje kreativne v svojih krajih. Poleg tega izobražujemo tudi odrasle. Čez leto prirejamo seminarje o zborovski glasbi, inštrumentalni glasbi, filmu, gledališču, literaturi in slikarstvu. Naša primarna dejavnost je izobraževanje.

 

Na vaši spletni strani piše, da ima javni sklad 59 območnih izpostav. Kje smo najmočnejši? Kot pevci, plesalci, igralci?

V Sloveniji je več kot pet tisoč kulturnih društev in najmanj sto tisoč posameznikov, ki se s tem ukvarjajo. Najbolj razširjena je zborovska dejavnost, takoj nato godbeništvo. Krovna organizacija godbenikov je Zveza slovenskih godb – pod njenim okriljem deluje sto pihalnih orkestrov in godb na slovenskem ozemlju, dodatnih petdeset pa v zamejstvu. Seveda ne izostajajo niti društva, ki se ukvarjajo z gledališčem in folkloro. Različne dejavnosti ocenjujejo strokovnjaki s posameznih področij na območnih prireditvah, javni sklad pa podeli certifikate za uspešnost, ki jih skupine lahko uveljavijo za pridobivanje sredstev iz občinskega proračuna.

 

Ali so prehajanja in sodelovanja med profesionalno in amatersko kulturo pogosta?

Številni profesionalni glasbeniki v orkestrih so svoje kariere začeli v ljubiteljski kulturi. Nekateri so nekoč igrali v godbah in pihalnih orkestrih v domačih krajih, kamor se radi vračajo, svojim ljubiteljskim kolegom pa večkrat pomagajo na pomembnih nastopih in tekmovanjih. Profesionalcev je kar nekaj v pihalnih orkestrih, ni jih pa veliko v zborih; v Sloveniji je edini profesionalni Zbor Slovenske filharmonije. Tudi na področju folklore primanjkuje strokovnjakov, zato se v skladu prizadevamo, da bi nadgradili znanje o področju tudi na srednji in visoki stopnji izobrazbe. Če nekdo želi postati uspešen filmar ali gledališčnik, se lahko vpiše na AGRFT, če pa nekoga zanima folklora, izbire ni.

»Moč medgeneracijskega sodelovanja se kaže v izmenjavi izkušenj, zgodb, običajev, še posebno v folklori. Starejši izročilo prenesejo na mlade, folklora pa se prenaša iz roda v rod.«

Ali smo v primerjavi z drugimi državami Slovenci nekaj posebnega?

Slovenija je na tem področju bolj razvita kot druge evropske članice. Pri nas je ljubiteljska kultura sistemsko urejena. Peščica evropskih držav ima sicer urejeno zakonodajo o tovrstni kulturi, vendar nobena nima tako povezane mreže kulturnih društev. Prav to mrežo smo vzpostavljali skozi desetletja, začeli smo z Zvezo kulturnih organizacij, leta 1996 pa smo zvezo dopolnili tudi z javnim skladom. Slovenska mreža kulturnih skupin je unikum v evropskem prostoru.
 

Bi lahko trdili, da je ljubiteljska kultura izraz slovenstva?

Da, vsekakor. Vsa ta leta je bila pomembna tudi za prebujanje in krepitev narodne zavesti, bila je prisotna že pri slovenskih tabornikih, kjer se je veliko pelo in kjer je bilo veliko godb. Pravzaprav nobena javna prireditev ne mine brez ljubiteljske kulture, razen najpomembnejših državnih dogodkov. Zanimanje za ljubiteljsko kulturo je veliko, ljudje se z njo radi ukvarjajo. Poleg tega je za številne posameznike način druženja.

Big Band Vrhnika na Marezijazzu 2015, festivalu mednarodnih big bandov v Marezigah. FOTO: Matej Maček

Zdi se, da je moč ljubiteljske kulture tudi v medgeneracijskem sodelovanju. Tudi starejši ljudje se brez težav lahko vključujejo, kajne?

Večina zborov, razen če niso povsem ločeni na otroke in odrasle, sprejema posameznike od 15. leta starosti do 60. leta več. Enako velja tudi za godbeništvo. Moč medgeneracijskega sodelovanja se kaže v izmenjavi izkušenj, zgodb, običajev, še posebno v folklori. Starejši izročilo prenesejo na mlade, folklora pa se prenaša iz roda v rod. Res je, da se nekoliko izgubi s prevodom, ampak najpomembneje je, da se izročilo prenese. Starešina dvakrat ali trikrat zapoje mladincu, ta si pesem zapomni in jo širi naprej. V društvih sodeluje tudi veliko ljudskih pevcev, ki pojejo po izključno po izročilu, saj se je zelo malo zapisanega ohranilo. Minula leta smo v skladu vložili veliko energije v shranjevanje takšnih spisov, v njihovo digitalizacijo.

 

Kako radodarna pa je država do amaterske kulture?

Letos je država povečala priliv finančnih sredstev. Od ministrstva za kulturo smo prejeli več kot štiri milijone evrov, ki jih bomo porabili za plače, program in razpise, ki jih pripravljamo. Ta sredstva nato razdelimo v projektnih razpisih. Razdelimo jih na podlagi vlog, ki jih ocenjujejo naše strokovne komisije. Prejeli smo tudi tri milijone evrov od lokalnih skupnosti.

 

Ste glede prihodnosti optimistični, načrtujete kakšne spremembe?

Želimo si okrepiti finančna sredstva, ker menimo, da si ljubiteljska kultura zasluži več. Nekateri od naših programov so tako napredovali, da jih lahko primerjamo s profesionalno kulturo. Kljub temu je ljubiteljska kultura še vedno neprimerljivo slabše vrednotena v očeh javnosti. Z dodatnimi sredstvi bi lahko usposobili več ljudi na terenu in tako krepili mrežo društev kulture. Poleg tega bi radi vzpostavili slovensko ljubiteljsko kulturo tudi v tujini. Za ta namen smo tudi letos organizirali teden ljubiteljske kulture, ki se slavnostno začenja danes in s katerim želimo pokazati delovanje naših društev.

 

Kaj pa je vas pripeljalo k ljubiteljski kulturi?

Trideset let sem bil godbenik. V zgodnjih letih sem se začel izobraževati kot trobentač, ljubiteljska kultura pa me je vodila v pihalni orkester, nato sem svojo poklicno pot začel razvijati na srednji šoli in akademiji. Pozneje sem kot profesionalni glasbenik igral v orkestru slovenske policije, po desetih letih v orkestru pa sem začutil, da je čas za spremembo, zato sem poiskal zaposlitve v javnem skladu za kulturo. Najprej sem vodil območno izpostavo v Žalcu, direktor javnega sklada za kulturne dejavnosti sem tri leta.

 

Se vam zdi, da kulturo pri nas preveč dojemamo kot nekaj samoumevnega?

Ko se sprehajamo po Ljubljani in slišimo igrati neko godbo, se nam to zdi nekaj povsem običajnega. Redkokdo pomisli, da so člani godbe v službi vzeli dopust, da so lahko tam. Ker nas je Slovencev le dva milijona, je ljubiteljska kultura zelo močna. Na tem področju smo unikatni.