Urednik vendar mora vedeti, kaj se dogaja s časopisom

»Visoka raven profesionalizma Delovih novinarjev me je pritegnila in ko sem prevzel uredniške posle, sem si prizadeval, da jo še okrepimo ter razvijamo v duhu časa, ki se je ob koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih let vse očitneje izvijal iz primeža partijskega družbenega, gospodarskega in tudi medijskega pokroviteljstva in samoumevne poslušnosti,« se spominja Boris Dolničar, ki je bil v letih do 1978 do 1986 odgovorni in glavni urednik Dela.

»Na Delo sem prišel leta 1971, prej sem honorarno delal v ljubljanski redakciji in tudi nekaj malega 'tezgaril' v športni redakciji pri Kukiju Bergantu. Imel sem sedem šefov, poleg Mitje Gorjupa še Slavka Frasa, Jaka Koprivca, Aleksandra Javornika, Vlada Jarca, Matica Dermastio in Mira Zakrajška. Vsi, vključno z Gorjupom, so bili izvrstni, imeli so smisel za vodenje novinarske hiše, ne glede na to, kolikor izkušenj so imeli v novinarstvu,« pravi Dolničar, ki ima o svojem 'souredniku', še eni Delovi 'legendi', Jaku Koprivcu, zelo dobro mnenje. Po Gorjupovi smrti je Jak Koprivc postal glavni urednik, Boris Dolničar pa odgovorni urednik Dela.

»Po zaslugi takih ljudi, kot je bil Jak Koprivc, ki se ga je držala neka zasavska trma, da stvari spreminja in je naredil vse, kar je bilo mogoče, da demokratizira odnose v redakciji, se je časopis odpiral navzven. V tistem času se je tudi uveljavila komentatorska stran in Delo je bilo edini časopis v Jugoslaviji, ki je imel takšno stran in bil nasploh naklonjen razvitemu avtorskemu novinarstvu,« še pravi Dolničar.

Trojni funkcionar

Časov počasne liberalizacije medijskega prostora je zaznamovala tudi t. i. afera trojni funkcionar, ko je Matevž Krivic, ki je redno objavljal pisma bralcev v Delu že od konca šestdesetih let, Jaku Koprivcu očital trojno funcionarstvo – bil je namreč član predsedstva CK ZKS, predsednik skupščine ČGP Dela in predsednik Društva novinarjev Slovenije.
»Osnova spora je bila, da so Krivic in tudi nekateri novinarji na Delu, ki so se zbirali okoli njega – Mojca Drčar Murko, Marjan Sedmak, Alenka Puhar … Koprivcu očitali, da svoje trojno funkcionarstvo uporablja v korist partije, ki naj bi prek njega obvladovala medije. A Koprivc je zagovarjal svoje stališče, da avtomatskega, nekritičnega objavljanja vsega, kar nekdo napiše in propagira, ne podpira, saj bi to pomenilo razveljavitev uredniškega dela. Tako je tudi videl zahteve Krivica o nekakšnih razsodiščih pri izdajateljskih svetih časopisov, ki bi odločala o objavi posameznih mnenj in bi dobila vlogo nekakšnih 'super uredništev'. Ta spor, ki je sprožil široko debato o vlogi medijev v Sloveniji, ni spremenil Koprivca. Veliko stvari je prestregel. Ker je bil član organov partije in SZDL, je veliko stvari že vnaprej zadržal zase. Večkrat sem slišal očitke, da se je že tam dogovoril o vsem.

A da bi zaradi tega, ker so tudi novinarji Dela objavili svoje mnenje o določenem problemu, bili kakorkoli sankcionirani, tega ni bilo, vse je potekalo na ravni pogovora. Igralo se je z odkritimi kartami. Na nek način smo vsi vedeli, da hočemo več demokracije. Naša odgovornost je bila, da smo čimbolj širili mrežo dopisnikov tako doma, v Jugoslaviji, kot v tujini, navezovali stike z raznimi viri informacij, da smo dali čim prej čim popolnejšo informacijo. In na to navezali komentarje, naših in zunanjih piscev.

Časopis s težo

Koprivc je izrazito odprl časopis, mnenjske strani, komentatorske strani, analitične strani. Urednik ja mora vedeti, kaj se dogaja s časopisom, kaj se pripravlja, kaj se objavlja, veliko stvari, zaradi katerih je tedaj Delo v Sloveniji kot tudi v Jugoslaviji postalo časopis s težo, časopis, ki so ga ljudje radi brali. V tistem času smo s 70 tisoč prodane naklade skočili na 110.000 naklade. Sobota in ponedeljek sta še odstopala zaradi Sobotne priloge in športa. Pomembno je tudi bilo, da so ljudje začutili, da lahko v Delu objavljajo, povedo svoje stališče in tako naprej. Od slovenskih medijev se je tedaj prav Delo najbolj pripravljalo na novo obdobje slovenske družbe. Ta prehod, tudi po zaslugi notranjih dialogov, ki so bili včasih zelo ostri, celo neprijetni., se je v Delu odvil brez večjih konfliktov, rezov, čistk,« pripoveduje Boris Dolničar.

Nadškof na Delu

»Leta 1980 je prišel na mesto ljubljanskega nadškofa dr. Alojzij Šuštar, ki sem ga v skladu z dotedanjim načinom dela, saj smo na Delo vabili na pogovore veliko znanih osebnosti iz politike, gospodarstva, kulture …, povabil v hišo. Tu smu mu predstavili časopis, kako delamo, kakšen je naš odnos do položaja cerkve v družbi in tako naprej. Povabil sem ga tudi v tiskarno. To seveda nekaterim na SZDL ni bilo všeč. Natančno komu, se zdaj ne spomnim, a sem jim rekel, da je Cerkev del te države. Prav v tistem času je Tošev Center za raziskovanje javnega mnenja objavil podatek, da je bilo tedaj v Sloveniji vernih 72 odstotkov ljudi. In ti ljudje so bili tudi naši bralci.

Podobno je bilo tudi z akrostihom Tita Doberška Boj se Rusov. To ni bilo všeč nekaterim na oblasti, kajti to so razumeli kot vpletanje v državno politiko. Jaz sem kot odgovorni urednik šel na CK partije in tam sem jim dejal, da se pač ne moremo strinjati s sovjetsko agresijo na Afganistan. Nekateri so sicer še nekaj časa delali veter, a se je potem vse pomirilo. Kot mi je kasneje povedal Jak Koprivc, je imel glavno vlogo pri pomiritvi duhov Stane Dolanc, ki je vsem zaskrbljenim menda povedal, naj se ukvarjajo s čim pametnejšim,« obuja spomine Boris Dolničar.

Novinarski pogoj

Zelo pomemben sestavni del uredniškega dela je bilo tudi iskanje novinarjev. Kot pravi Boris Dolničar, so bili to zlati časi, »saj smo takrat novinarje zelo intenzivno iskali, ne tako kot danes, ko jih odslavljajo.« Ena od prelomnic je bila tudi ukinitev moralnopolitičnega pogoja za novinarski poklic. »Takrat se mi je zdelo nesmiselno, da moramo v razpis za novinarje napisati tudi kriterij moralnopolitična primernost, se pravi, da so bili člani partije. To se mi je zdelo brez veze in sem na lastno pest to ukinil in v razpisih so bili od takrat le šola, izkušnje in znanje jezika. Takrat me je klical France Šetinc, sekretar na CK, in sreča je bila, da je bil včasih novinar, in me je vprašal, kaj je to.

Po krajšem pogovoru je bilo vse urejeno. Uredniška politika Dela je bila zelo preprosta: čim več informacij, tudi od tam kjer so bile težave; nekateri ne bi šli na kakšne sestanke ali dogodke, a mi smo vztrajali, da moramo biti tam, da sploh izvemo, kaj se sploh dogaja. Zahvaljujoč izjemno razpršeni in dobri dopisniški mreži po Sloveniji, Jugoslaviji in svetu skoraj nismo potrebovali nobene agencije. Imeli smo svoje izvirne informacije in to je bila teža Dela. Tudi s tem smo dobili zelo veliko bralcev po Sloveniji. Neprestano smo širili izdaje z dveh na šest do sedem«, sliko tedanjih razmer zaokroži Boris Dolničar.