Tujci želijo delati, ne viseti na državi

Ko je Furkan Guner, po rodu Turek, sicer pa direktor Društva medkulturni dialog iz Ljubljane, slovenske gimnazijce pobaral po prijateljih, je izvedel, da jih imajo številni tudi več kot sto. Le eden od vprašanih pa je dejal, da ima prijatelje v Bosni. To je bilo za Gunerja le dodatna potrditev njegovi domnevi, da Slovenci nimamo dovolj stikov z muslimani oziroma drugimi kulturami sploh.

Ilegalne migracije. Foto Gm

Čez slab teden se bo v Celju v sklopu projekta Počimo mehurčke začel medkulturni tabor za družine, ki se počutijo izključene iz življenja skupnosti. Med temi je nekaj deset družin iz Turčije, ki so si nov dom našle v Sloveniji ter ranljive, velike, katoliško usmerjene slovenske družine z več otroki in nižjimi prihodki, ki prav tako pogrešajo družbene aktivacije in stikov s podobnimi ali drugače mislečimi, z občutkom odgovornosti do družbe, v kateri živijo in ki imajo isti cilj. In ta je? »Boljši svet,« odgovarja Janez Snoj, direktor Župnijskega zavoda sv. Jurija Stara Loka.

Med 3. in 7. julijem se bo v Celju družilo 75 odraslih in otrok ter poskušalo razpočiti mehurčke, v katere jih vlečejo vsakodnevni vzorci ter prisluhniti drug drugemu. »Gre za enega redkih, nekonvencionalnih projektov, ki se z migranti ukvarja s katoliške percepcije,« dodaja Snoj, navdušen, ker je bil sicer brezplačni tabor »razprodan« že več dni pred pričetkom …

Jezik, prva in ena največjih ovir za tujce

Janez Snoj. FOTO: Osebni arhiv

Snoj priznava razkorak med realnostjo in »medijsko reprezentacijo mehurčkov«: »Družinam odleže, ko ugotovijo, da živi stik oziroma osebni odnos kaže drugačno, boljšo sliko: »In ko spoznajo, koliko jim je kljub drugačni religiji skupnega, mehurčki dobesedno popokajo.« V praksi to pomeni, da se turške družine na taboru, denimo, udeležijo katoliške, naše pa muslimanske molitve: »Ne spreminjamo en drugega, temveč se sprejemamo take, kakršni smo, saj smo ugotovili, da vse religije, denimo, učijo ne stori drugemu, kar nočeš, da je tebi narejeno. To izražajo z različnimi besedami, a sporočilo je isto: želeti drugemu dobro.«

Tujcem, tudi Turkom, jezik pri nas predstavlja veliko oviro, za kar bi, dodaja Guner, potrebovali več podpore države. Osebam s priznano mednarodno zaščito in državljanom tretjih držav Slovenija zagotavlja programe vključevanja in programe pomoči pri vključevanju v slovensko družbo. Migrantom in beguncem je pri nas na voljo 300 brezplačnih ur tečaja slovenskega jezika, pravi Katja Kotnik, predsednica humanitarnega društva Adra: »Nemčija, denimo, osebam s priznano mednarodno zaščito v osnovi omogoča 800 ur jezikovnega tečaja takoj.« Pri nas pa so poleg premalo ur težava tudi nekakovostni programi, ki ne upoštevajo razlik med migranti različnih celin …

Furkan Guner, Turek, ki se bori za bolj kohezivno Slovenijo. FOTO: Osebni arhiv

»Eno je, naučiti se jezika, drugo je, vključiti se v družbo,« dodaja Guner: »Tujci imajo z vključevanjem težave, s tem se premalo ukvarjamo. Človek se mora sam znajti in biti aktiven. Cilj vsakega tujca je, da se zaposli in ne, da visi na državi.« To je tudi izkušnja Janeza Snoja, ki je trinajst let živel v Srbiji: »Tudi Srbi niso imeli potrebe pokati svojega mehurčka, da bi vanj sprejeli mene. Sam sem se moral prebijati.«

»Ni slabo, a lahko bi bilo bolje,« opiše odnos Slovenije do tujcev Guner, ki se strinja, da bo velik korak k bolj kohezivni in do tujcev bolj odprti Sloveniji, narejen, ko bodo tujci iz držav zunaj EU z vso potrebno dokumentacijo pri nas za ureditev papirjev potrebovali manj kot dva meseca …

Ilegalni migranti

Samo v petih mesecih letos so naši policisti obravnavali dobrih 4300 ilegalnih prehodov državne meje, lani v vsem letu dobrih deset tisoč. Če je uradna statistika med slednjimi zabeležila 737 turških migrantov – leto prej več kot pol manj -, so državljani Turčije letos že na tretjem mestu ilegalnih migrantov v Slovenijo - 291 jih je bilo.

V prihodnje bo migracij še več, napoveduje Guner. Kar pomeni, da bomo potrebovali še več projektov, ki krepijo integracijo tujcev in slabijo rasizem.