»Tudi v karanteni je mogoče ohraniti dostojanstvo, pamet in ljubeče srce.«

Ljubljana – Zaprti med štiri stene, sami, ranljivi, z občutki osamljenosti, zapuščenosti, tesnobe, strahu in negotovosti pred tem, kaj nas zaradi korona virusa še čaka; z občutki, ki se stopnjujejo, bližje ko je večer … Kako torej v času, ki zahteva »varnostno razdaljo« in ko »vseterapevtski objem« ne sme biti del pomoči najbližjemu v duševni stiski, pomagati sočloveku? »K sreči je objem za pomirjanje in prenašanje sporočil ljubezni nadstandard, ne osnovni meni,« slikovito miri dr. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt.

Korona virus seje zaskrbljenost po vsem svetu. Tesnoba, strah in negotovost so v teh dneh »normalni občutki«, ki jim pogosto uspeva izpodrivati druga, pozitivna občutja: pripadnosti, ljubezni, da je vredno živeti … Dr. Možina pojasnjuje: »Ljubezen se lahko med ljudmi vzdržuje in širi, pa čeprav so med nami metri ali celo kilometri razdalje. To je velika prednost ljubezni pred virusi. Tudi če se s tistimi, ki jih imamo radi, ne moremo videti ali slišati več let, lahko v naših srcih občutek globoke in pomirjujoče povezanosti ostaja živ in celo raste.« Kako je to mogoče? »Zato,« odgovarja, »ker lahko ljubezen zalivajo naše notranje predstave in fantazije ter notranji dialog. Ta izjemna sposobnost, ki je nima, vsaj v obliki, kot je razvita pri človeku, nobeno drugo živo bitje na planetu, lahko premaguje prostorsko in časovno ločenost.«



Kaj pa, če človek samoizolacijo oziroma varnostne ukrepe pred širjenjem korona virusa razume kot ječo? Obstaja veliko pričevanj ljudi, odgovarja dr. Možina, ki so bili tudi po leto in več v samici, pa niso obupali, temveč so doživeli svojevrstno razsvetljenje: »Prav v skrajno omejenih okoliščinah in krutosti ječe so spoznali, da nihče ne more zapreti in ujeti njihovega duha. Nasprotno, ta se je še bolj razbohotil v veri, modrosti in ustvarjalnosti. Pomislimo samo na Mandelo ali pa na Angelo Vode, pa Vitomila Zupana in njegovih sedem knjig t. i. zaporniške poezije. Dobro je, da vemo za te izjemne može in žene, ki so nam s svojim zgledom pokazali, da so tudi ječe in karantene lahko prostori, kjer človek ohrani svoje dostojanstvo, pamet in ljubeče srce.«

Ne skoparimo s telefonskimi impulzi

Tudi ameriški strokovnjaki v teh dneh posebno pozornost namenjajo tesnobnosti. Človeški možgani, pravijo, so sposobni zaznavati nevarnosti. Med izbruhi nevarnosti, kakršna je tudi aktualna pandemija korona virusa, pojasnjujejo, človeka preplavijo zastrašujoča sporočila o tveganju za zdravje in »sistem tesnobe« nas preplavi ter obvlada do te mere, da se težko osredotočimo na kar koli drugega kot na pretečo nevarnost. A človek premore tudi druge mehanizme ... »Kadarkoli lahko vključimo svoje notranje video in avdio posnetke, tako da lahko zagledamo naše ljubljene, ki nas objemajo in nam govorijo najljubeznivejše besede,« razlaga dr. Možina. »Vsi vemo, kako žive so lahko sanje ponoči ali kakšno je dnevno sanjarjenje, ko se v nas prebudijo tako prepričljive slike, glasovi in občutki, da preglasijo tisto, kar je takrat dejansko okrog nas. S sanjami ali sanjarjenjem lahko celo premagujemo ločenost, ki jo je v resničnosti med nas in bližnjega začrtala smrt.« Če pa se kljub aktualno zapovedani »varnostni razdalji« lahko vseeno slišimo in vidimo, na primer prek telefona ali računalnika, je negovanje občutka ljubeče povezanosti, dodaja, toliko lažje.

Ko sistem za prepoznavanje ogroženosti podivja

Z vsakim dodatnim ukrepom, h kateremu se v teh dneh zatekajo vlade, od prepovedi javnega prometa, do prilagajanja urnikov trgovcev, do zapiranja lokalov in tržnic, ki so vir druženja … se strah in tesnoba v ljudeh poglabljata. Odziv na stresne situacije se razlikuje od človeka do človeka. Številni iz strahu pred boleznijo slabše spijo, izgubijo tek, se slabše koncentrirajo, kronične zdravstvene težave se lahko poslabšajo, spet drugi se zatečejo k še večjim količinam alkohola, tobaka, droge … Ljudje, ki so že tako v slabši duševni kondiciji, pa lahko zapadejo v še globljo depresijo, v še hujšo tesnobo … Kaj lahko človek v taki situaciji naredi sam? »V kriznih situacijah je ena ključnih oblik samopomoči, da v sebi spodbujamo tiste notranje predstave in notranji dialog, ki na nas delujejo pomirjujoče. To seveda sploh ni preprosto, saj je naš telesni ustroj tak, da imamo v možganih vgrajen sistem za stalno preverjanje ogroženosti. Ta večji del časa deluje na nezavedni ravni, v kriznih trenutkih pa lahko prevlada, se prebije v našo zavest kot neka oblika nelagodja, najpogosteje kot čustvo strahu in tesnobe ter prevlada nad vsemi drugimi potrebami. Popolnoma se lahko polasti krmila našega odločanja. Če nas je hudo strah, lahko na primer zlahka pozabimo tudi na žejo in lakoto,« pravi dr. Možina.



Sistem za prepoznavanje ogroženosti človeka ščiti, lahko pa deluje tudi v njegovo škodo, kar se jasno pokaže v situacijah, ko zaradi panike oziroma pretiranega strahu in tesnobe delujemo nerazsodno ter prav v poskusih, da bi se zaščitili, na protislovne načine še bolj ogrožamo sebe in druge, opozarja psihoterapevt. Kako torej v situacijah, ko naš sistem za uravnavanje ogroženosti lahko podivja, ohranjati razsodnost? Izziv, pravi dr. Možina, je zares velik: »Prvi korak je, da se ustavimo,pogledamo vase in ugotovimo, s katerimi notranjimi predstavami in notranjimi dialogi spodbujamo svoj alarmni sistem. Ne moremo jih torej kar ugasniti, temveč si moramo najprej dati čas za nepresojajoče, sprejemajoče zavedanje trenutnega doživljanja, kakršno pač je. Lahko nam je celo v pomoč, da se vprašamo, kaj je za nas najhujši, najgrozljivejši scenarij in ga podrobno pregledamo. Pred svojim notranjim očesom si ga lahko vrtimo naprej in nazaj, damo na počasno predvajanje, ga zaustavljamo … Ko ugotovimo, katere predstave o prihodnosti najbolj napajajo našo tesnobo, se že lahko zgodi mali čudež, da namreč že to drastično zmanjša naše nelagodje. Torej brez posebnega samoprepričevanja, da ni treba, da nas skrbi, že zgolj natančen pregled tega, česa nas je najbolj strah, lahko deluje presenetljivo pomirjujoče. V drugem koraku bo zato lažje priklicati v ospredje naše zavesti pozitivne, spodbudne predstave ter besede in kratke stavke moči, kot so 'bo že', 'saj bo', 'drži se', ali pa nesmrtni Dudkov rek iz priljubljene humoristične serije (Gruntovčani, o. p.) – 'nikoli ni bilo, da ne bi nekako bilo'.«

Razsvetljene priče

Mediji so polni zgodb o korona virusu, ki pa se na družbenih omrežjih rade sprevržejo v zapise, ki nimajo nobene zveze z resničnostjo, a vseeno povečujejo percepcijo grožnje pri že tako tesnobnih ljudeh. Naj se jim ranljivi izogibajo? Kam naj usmerijo pozornost, da se ognejo še večji stiski? Po dr. Možini je lahko preusmerjanje misli in pozornosti na pozitivne vsebine, ko sta strah in tesnoba še v začetni fazi, učinkovito: »Ko pa njuna jakost naraste v območje 'rdečega alarma', ko se nam torej zazdi, da gre za življenje in smrt, pa je pomembno, da se izogibamo izogibanju. Ne bo nam več pomagalo, če bomo poskušali ne misliti na tisto, kar nas straši. Treba se je soočiti, treba je strahu in tesnobi pogledati v oči. To pa bomo velikokrat težko zmogli sami.« Na tej točki potrebujemo sočutje in oporo drugih, ki po eni strani nevarnosti ne zanikajo ali je minimalizirajo in ki je po drugi strani ne napihujejo. Dr. Možina jih imenuje »razsvetljene priče, ker imajo dovolj uvida in se hkrati čutijo poklicani, da se od ljudi v stiski ne odmaknejo.«