Tristokilogramski ponos Slovencev

V svoji 123-letni zgodovini je zamenjal že kar nekaj barv in odtenkov, krasili sta ga tako zvezda kot zastavica, da o tem, koliko utrujenih rok ga je objelo od veselja, niti ne govorimo. Aljažev stolp je vse od postavitve leta 1895 simbol Slovencev. Ena redkih stvari, ki skorajda nikoli ni sprla našega naroda. Skorajda, ker je bil tudi stolp že tarča nasprotujočih si mnenj.

Pred leti so se namreč pojavile navedbe, da bi bilo na vrhu Triglava bolje postaviti repliko stolpa, kot pa izvirnik prepustiti bičanju vetra, ledu in dežja. Planinci so se uprli in dosegli svoje – originalna Aljaževa mojstrovina spada na vrh 2864 metrov visokega slovenskega očaka in nikamor drugam.

Oj, Triglav, moj, dom, kako si krasan, kako me izvabljaš iz nizkih ravan …

Valjast kovinski stolp, ki ga je dal postaviti vizionarski duhovnik, skladatelj, planinec, predvsem pa goreč domoljub Jakob Aljaž, ni le dragoceno planinsko zavetišče na vrhu Julijskih Alp, pač pa je prerasel v simbol Slovencev. Sleherna podoba, ki ga je krasila, je pustila svojevrsten pečat: ob postavitvi le racionalen, surov, pocinkan kovinski stolp, bel valj s črno kapo na prehodu iz 19. v 20. stoletje, med tako imenovano malarsko vojno odet v barve slovenske in italijanske trobojnice, z zvezdo na vrhu in z rdečo preobleko v času socializma po drugi svetovni vojni. In danes – siv. Z zastavico na »glavi«.



Po več kot sto letih podoba stolpa seveda ne more biti drugačna kot razrahljana, zob časa in skrajne vremenske razmere so naredili svoje, nekaj je dodalo tudi nesistematično vzdrževanje. To se je vsaj delno rešilo leta 2017, ko je vlada za upravljavca zemljišča in Aljaževega stolpa določila zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) ter mu zaupala nadaljnje korake za ohranitev našega državnega simbola.

V poletni vročini na strme vrhe, da tam si spočije v samoti srce …

Kako je postavil stolp, je Jakob Aljaž opisal v svojih spominih, ki jih je že davnega leta 1922 objavila najstarejša slovenska revija Planinski vestnik. V njej so med drugim zapisali te vrstice: »Vsem Slovencem naznanjamo preveselo vest, da smo si v staro last zopet priborili velikana slovenskih gor, veličastni Triglav. Postavili smo letos na njega vrhuncu po vsej Evropi že prosluli Aljažev stolp.«

Za en goldinar je vrli domoljubni župnik od občin Dovje in Mojstrana kupil »špico« Velikega Triglava, skupaj s 16 kvadratnimi metri zemljišča, in začel marljivo graditi stolp. Nato je dal postaviti še kočo v Vratih, pozneje poimenovano po njem, odkupil pa je tudi zemljišče na Kredarici.

Kjer potok izvira v skalovju hladan: oj Triglav, moj dom, kako si krasan!

A tako kot nič ni večno, se tudi sivemu lepotcu pozna, da ima že častitljivih 123 let, zato si zasluži prenovo. Pri velikem projektu sodelujejo zavod za varstvo kulturne dediščine, planinska zveza in vojska. Stolp so z vojaškim helikopterjem odpeljali v dolino, kajti po današnjih konservatorskih standardih je posege mogoče izvesti le v ustreznih delavnicah, in ga nato vrnili na njegovo mesto.

Zračni prostor je bil zaradi bleščečega tovora nad delom območja leta zaprt od 7.30 do 10 ure. Vrh Triglava pa je tako prvič v zgodovini približno tri tedne brez znamenitega stolpa.

»Težnja je, da bi bil stolp zaradi pomena, ki ga ima, v dolini čim manj časa,« je pred kratkim povedal Martin Kavčič iz restavratorskega centra ZVKDS, ki je vodil pripravo konservatorskega načrta. Celoten projekt, ki vključuje tudi prevoz s helikopterjem, naj bi stal do 50.000 evrov, za obnovo stolpa pa bodo poskrbeli strokovnjaki restavratorskega centra in narodnega muzeja.

»Obnova je potrebna, ker je stolp v slabem stanju in doslej še nikoli ni bil temeljito restavriran,« je povedal Kavčič in pojasnil, da v preteklosti stolp ni imel jasnega upravljavca, zato so ga po najboljših močeh sanirali tisti, ki so se čutili za to poklicane. Poškodb niso sproti odpravljali, tako na primer ob udaru strele niso ponovno napeli jeklenic, strelovoda pa ni že 50 let.



Zdaj se na stolpu kažejo tudi konstrukcijske poškodbe, saj je zgornji del že precej ukrivljen. Šele ko se bodo lotili dela, pa bodo videli, v kakšnem stanju je pločevina, ki sestavlja plašč. V preteklosti je bila namreč že tolikokrat pobarvana, da ni jasno, kakšna je pod vsemi nakopičenimi nanosi barv. V dolini bodo barvo odstranili, preverili, kakšen je osnovni material, ga sanirali in stolp znova pobarvali, kakršen je zdaj. Pri tem bodo poskušali ohraniti čim več prvotnega materiala.

»Stolp bomo spet spravili v dobro kondicijo,« je zagotovil Kavčič, ki pričakuje, da bo na vrhu Triglava nato vetru, snegu, dežju in drugim vplivom lahko kljuboval vsaj še toliko časa kot do zdaj oziroma najmanj sto let.



Morda bodo ti trije tedni ravno pravšnja doba za razmislek o tem, kako lahko k varovanju simbola slovenstva pripomore sleherni planinec, domač ali tuj, ki se povzpne na našo najvišjo goro in odpre vrata stolpa. Spomenik je namreč ranljiv in če hočemo, da bo za prihodnje rodove še najmanj 123 let stal na vrhu Triglava, nalepke in različni napisi pač ne sodijo nanj.