Tri kave, kino vstopnica. Ali deset nahranjenih otrok?

Si predstavljate, da za kavo v Ljubljani zapravite toliko kot v Keniji stane škatlica zdravil? Za eno kepico sladoleda lahko v Afriki tri osebe dobijo očala. Za ceno enega kosila pa ima visokokaloričen obrok 20 podhranjenih otrok. Ne, nočemo vam zbujati slabe vesti, le orisali bi radi svet, v katerega se čez nekaj mesecev odpravlja pet mladih slovenskih zdravstvenikov.

Sekcija za tropsko in potovalno medicino vsako leto organizira več odprav v države na ogroženem območju, kjer so ljudje zaradi hude revščine, slabe infrastrukture in pomanjkanja usposobljenega zdravstvenega osebja prikrajšani za osnovno zdravstveno oskrbo. Mladi slovenski zdravniki in drugo osebje tako pridobijo dragocene izkušnje, ki so jim po vrnitvi v pomoč pri delu s pacienti v domačem zdravstvenem sistemu.

Trenutno so tri slovenske ekipe tako na Madagaskarju, v Zambiji in Keniji. Januarja prihodnje leto prav v majhno kenijsko mestece Majiwa odhaja nova odprava, sestavljena iz štirih študentov medicine in zdravstvenika. Matic Mrak, Tonja Mertelj, Eva Ušeničnik, Tadej Voljč in Andraž Jereb se bodo tri mesece trudili Kenijcem ponuditi svoje znanje (in dobro voljo).

Ljudje umirajo zaradi driske, malarije, aidsa, pljučnice

»Glavni razlogi za smrti v tej državi na vzhodu Afrike so še vedno aids, pljučnica, tuberkuloza, veliko je diareje in malarije, prav tako smrti med novorojenčki in porodnicami,« mi pove Andraž Jereb, zdravstveni delavec iz Idrije, ki je že v zgodnjih letih ugotovil, da je poklican za to delo. »Od malega sem si želel postati zdravstveni delavec in prav tako je v meni hitro dozorela želja, da bi nekoč odpotoval v države tako imenovanega tretjega sveta ter tam hkrati učil in srkal znanje,« pravi Jereb, del osebja Infekcijske klinike v Ljubljani.

Medicinske odprave imajo v Sloveniji sicer dolgo tradicijo, tudi mestece Majiwa, ki leži ob jezeru Viktorija, je ambulanto dobilo pred leti, ustanovila sta jo zdravnika Peter in Anja Radšel, z namenom, da bi lokalnemu prebivalstvu, ki se ukvarja predvsem s poljedelstvom, zagotovila vsaj osnovno zdravstveno oskrbo.



»Mi seveda ne bomo izvajali težkih operacij. Če bomo ocenili, da je primer za nas pretežak, bomo pacienta pospremili v bolnišnico. Tudi za to je naša želja zbrati čim več denarnih sredstev, da bi ne le kupili kar se da veliko zdravil in sanitetnega materiala, pač pa imeli še nekaj rezerve za težje bolne paciente, ki si prevoza v zdravstvene ustanove pač ne morejo privoščiti,« pravi Andraž. Za letalske karte, vse omenjeno in še kakšen dodaten evro za ekipo, ki jih bo nasledila, namreč na različne načine zbirajo denar, saj so finančna sredstva za odpravo popolnoma na njihovih plečih. Potrebujejo nekaj več kot 10.000 evrov.



Ob tem morajo plačati tudi prevajalca, ki jim v mali ambulanti priskoči na pomoč pri komunikaciji s pacienti. Prebivalci Majiwe so bili na začetku seveda skeptični, češ, kaj ti belci sploh iščejo pri nas, a so se tekom kontinuirane zdravstvene oskrbe na mlade slovenske zdravstvene delavce privadili in sedaj strah v večini puščajo pred vrati ambulante, pravi Andraž.

Morebitnega kulturnega šoka se ne boji. »Dokler ne prideš v to deželo, ne spoznaš njenih ljudi, vidiš, s kakšnimi zdravstvenimi težavami se soočajo, ne moreš vedeti, kako se boš obnesel. Tudi mi lahko seveda zbolimo za malarijo ali kakšno drugo boleznijo, čeprav bomo pred odhodom poskrbeli za cepljenja in ostalo, kar je potrebno storiti pred pristankom v Keniji, a ker smo ekipa, ki se zna pogovarjati med seboj, me ne skrbi, da se ne bi znašli« doda in človek ima občutek, da je fant v resnici rojen zdravstvenik.

Izkušnje in znanje, ki ga bodo doma s pridom uporabili

Na vprašanje, kaj konkretno bo peterica prinesla nazaj v domovino, sledi jasen odgovor: »Neprecenljivo znanje, ki bi ga v taki obliki težko dobili kje drugje. V Keniji se bomo srečali z boleznimi, za katere mnogi menijo, da k nam ne morejo zaiti, a je to daleč od resnice. Hitro se lahko namreč tudi pri nas pojavijo različne epidemije in to znanje bo takrat za nas izjemnega pomena.«

Raziskave kažejo, da v Keniji v kar sedmih od osmih zdravstvenih ustanov na primer ne uporabljajo sanitarnih izdelkov, kot so razkužila, rokavice, tekoča voda in milo, večina zdravnikov si po stiku s pacientom ne umije rok. Andraž pravi, da je zato njihova naloga, da delujejo preventivno – zdravstvenega osebja sicer ne bodo učili umivanja rok, pač pa preventivno delovali predvsem z lokalnim prebivalstvom. Jih učili o pomenu upoštevanja vsaj osnovnih higienskih standardov.



Pomemben del njihove odprave bodo kot rečeno različni programi, eden od takih je na primer program za podhranjene otroke. Vsak teden bodo stehtali, izmerili in nahranili lačne otroke. »Z donacijo 10 evrov lahko omogočite, da en otrok dobi vsak teden visokokaloričen obrok tekom trajanja celotne odprave, se pravi vse tri meseci,« apelira Andraž na dobre duše, ki bi priskočile na pomoč in jih podprle pri njihovem prizadevanju.

Zaupanje. Vse temelji na zaupanju

»Vsi, ki se odpravljamo v Afriko, pa tudi tisti, ki so se z različnih odprav vrnili v preteklosti, se zavedamo, da ne bomo čez noč spremenili stvari in napravili revolucije. A prepričan sem, da bomo samo v Majiwi s kontinuirano zdravstveno oskrbo pomagali tamkajšnjim ljudem in že to je veliko poplačilo za nas,« pravi sogovornik – v Kenijo se namreč odpravljajo prostovoljno.

In še na nekaj ob koncu najinega pogovora opozori Andraž Jereb – na zaupanje. Na zaupanje v to, s kakšnim namenom se bo porabil sleherni evro, ki ga bodo zbrali za pot v Kenijo. »Brez zaupanja, da gredo resnično vsa zbrana sredstva zgolj za namene odprave, bi bile te že zdavnaj končane. Le na tem namreč slonijo; na zaupanju v nas, da bomo resnično šli tja in pomagali ljudem, kakor najbolje zmoremo in znamo.«

Tri kave. Banjica sladoleda. Kino vstopnica. In na drugi strani nekaj deset nahranjenih otrok. Izbira ni težka, kajne?