Težavno razporejanje migrantskega bremena

Ljubljana – Solidarnostni mehanizem, po katerem bi morale države velike evropske družine prevzeti del migrantskega bremena, ki sta ju v največji meri nosili Grčija in Italija, se je bolj ali manj izjalovil. Zdaj sicer iščejo nove rešitve, a je do solidarnosti med članicami EU še daleč, saj se predvsem države višjegrajske skupine, pridružila pa se jim je še Slovenija, odkrito otepajo obveznega prevzema bremena.

Svet Evropske unije je po prvem velikem valu beguncev in migrantov na staro celino iskal rešitve, kako bi si države medsebojno pomagale, saj EU temelji prav na načelu solidarnosti in medsebojne pomoči v težkih razmerah, medtem pa sta se Grčija in Italija utapljali v težavah, ki jih je povzročil prihod tisočih migrantov.

Leta 2015 so se dogovorili o mehanizmu za premestitev oseb, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, po posebnih kriterijih pa so določili kvote, ki naj bi zavezovale posamezne države članice. A ni šlo vse po načrtih. Pa ne samo zaradi manjšega števila premeščenih, kot je bilo predvideno, ampak so mnogi kljub ponujeni pomoči in začeti integraciji v lokalno okolje odšli naprej proti ciljni državi.

Na podlagi sklepa bi morali iz Grčije in Italije v druge države EU premestiti skupno 160.000 ljudi, ki so zaprosili za mednarodno zaščito. Slovenija bi morala prevzeti 567 oseb, od tega 218 iz Italije in 349 iz Grčije. A nismo prišli niti do polovice zaveze, saj je do zdaj v Slovenijo prišlo 253 migrantov oziroma 44,6 odstotka predvidenih. A jih je nekaj kljub ponujeni roki pomoči odšlo drugam, trenutno jih je v Sloveniji le še 175.
 

Premestitev in trajna preselitev

Iz Italije so premestili 81 oseb, od tega 77 državljanov Eritreje, tri državljane Sirije in enega državljana Jemna. Iz Grčije pa 172 oseb, od tega 149 državljanov Sirije, 17 državljanov Iraka in šest oseb brez državljanstva.

Skupno so med trajanjem projekta izdali 234 odločb o priznanju statusa begunca, 11 odločb o priznanju statusa subsidiarne zaščite, pet odločb o zavrnitvi priznanja statusa mednarodne zaščite in tri sklepe o ustavitvi postopka. V enem primeru je bila izdana odločba o prenehanju statusa begunca.



V okviru trajne preselitve (v skladu s sporazumom med EU in Turčijo) je Slovenija iz Turčije sprejela 34 beguncev (šest družin iz Sirije), vsem pa so status begunca tudi priznali. Ena družina (štiri osebe) pa je podala umik prošnje.

Slovenska vlada je junija 2019 ponudila roko tudi Malti, in sicer da prevzame do pet migrantov, ki so se na tej otoški državi izkrcali v operacijah reševanja v Sredozemskem morju. Doslej sta bila v okviru operacije v Slovenijo premeščena dva prosilca za mednarodno zaščito.

Letos poleti je vlada sklenila še, da na podlagi delitve bremen med državami članicami EU iz Grčije sprejmemo štiri mladoletne prosilce za mednarodno zaščito brez spremstva, mlajše od deset let, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Ministrstvo za notranje zadeve je že obvestilo pristojne grške službe in evropsko komisijo. V skladu z dogovorjenimi postopki še vedno poteka postopek identifikacije mladoletnikov brez spremstva, ki izpolnjujejo pogoje za sprejem v Slovenijo.
 

Vključevanje v okolje

Na uradu vlade za oskrbo in integracijo migrantov pojasnjujejo, da so bile osebe iz premestitve kot osebe iz trajne preselitve vključene v trimesečni orientacijski program, ki vsebuje osnove slovenskega jezika (predvsem govorno sporazumevanje), opismenjevanje v latinici, spoznavanje delovanja sistemov v Slovenije (šolstvo, zdravstvo, sociala, zaposlovanje ...), pomoč pri nastanitvi in uvajanju v samostojno življenje (bivanjski standardi, najemne pogodbe, uporaba gospodinjskih aparatov, ločevanje odpadkov …), spoznavanje bližnje okolice (javni prevoz, banke, pošte ...).

Vsi so bili vključeni tudi v 300-urni tečaj slovenskega jezika, ki ga izvajajo na razpisih izbrane jezikovne šole. Po zaključenem tečaju lahko zaprosijo za še dodatnih sto ur. Pomoč pri vključevanju v okolje jim nudijo svetovalci za integracijo, zaposleni v uradu za oskrbo in integracijo migrantov, ki z njimi načrtujejo integracijske aktivnosti ter spremljajo uspešnost integracije oseb z mednarodno zaščito. Pri tem tesno sodelujejo z vzgojno-izobraževalnimi ustanovami, zavodom za zaposlovanje, centri za socialno delo ter nevladnimi organizacijami, ki izvajajo projekte pomoči pri vključevanju v okolje.