»Študentsko delo ima negativne učinke na učenje«

Z zbiranjem in interpretacijo podatkov želi pomagati čim več ljudem. Do pred kratkim se je ukvarjal s študenti in dijaki s socialnega dna, zdaj pa razvija programsko opremo za urejanje podatkov, s katero si prizadeva zlasti manjšim podjetjem olajšati vsakodnevne birokratske zaplete. Martin Kovač je magister ­politologije, ki je svoje znanje že med študijem preizkusil na občutljivem družbenem področju – študentski problematiki v Sloveniji.

V svojem diplomskemu delu, za katero je prejel Prešernovo nagrado, je analiziral študentske organizacije in spoznal, da ima tovrstna oblika študentskega organiziranja na Slovenskem pomanjkljivosti. Po njegovih besedah so zaradi neustrezne zakonodaje študentske organizacije postale institucije za manipuliranje z znatnimi javnimi sredstvi, v katerih se prepletajo interesi različnih akterjev. 



S študentsko problematiko se je prvič srečal leta 2016, ko je področje pokrival kot novinar Radia Študent in Mladine. Že tedaj je s skupino somišljenikov predlagal manjšo korekcijo zakona o skupnosti študentov, a jo je državni zbor zavrnil. »Po tej pobudi sem začel razmišljati, kaj bi se še dalo storiti. Ugotovil sem, da bi morali predvsem predrugačiti financiranje študentskih organizacij,« je prepričan. Zdi se mu namreč absurdno, da Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) na leto prejme več kot 11 milijonov evrov javnih sredstev, pri tem da največja študentska štipendija znaša 190 evrov, študenti pa so pogosto prisiljeni v nizek socialni položaj.

Večina težav v študentskem organiziranju po njegovem mnenju izvira prav iz spornega financiranja ŠOS, ki večino sredstev pridobiva prek posrednega proračunskega financiranja iz dajatev na študentsko delo in neposrednih proračunskih sredstev v okviru ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. »S temi javnimi sredstvi bi lahko znatno dvignili trenutno absolutno prenizke štipendije ogroženih dijakov in študentov,« meni sogovornik.

Premišljeno in transparentno

​Martin Kovač je predlagal, da bi uvedli financiranje študentskih organizacij prek proračuna Republike Slovenije. V proračunu bi nato lahko prilagajali višino sredstev glede na finančni načrt, ki bi ga predlagale študentske organizacije. Končno presojo o alokaciji javnih sredstev bi v tem primeru imel državni zbor. Študentske organizacije pa bi tako po njegovih besedah prisilili, da bi aktivnosti strukturirale bolj premišljeno in transparentno. Sogovornik je zanimanje za to področje še dodatno razširil v magistrskem delu, kjer se je osredotočil na študentsko delo.



V raziskovalni nalogi ugotavlja, da tretjina študentov in dijakov študentsko delo opravlja za polni delovni čas, kar ima izrazito negativne učinke na potek njihovega izobraževanja. Hkrati je večina študentskih del nekvalificiranih (strežba, trgovina), to pa negativno vpliva na pridobivanje ustreznih kompetenc za večino študentov in dijakov. Za ŠOS je tovrstno stanje sprejemljivo, saj obseg študentskega dela neposredno vpliva na proračune študentskih organizacij. Na podlagi njegovega diplomskega in magistrskega dela ter preučevanja zaključnih poročil študentskih organizacij (predelal je več kot 4100 strani​) je nastal predlog zakona za urejanje socialnega položaja študentov in dijakov.

S prakso do konkretnih rešitev

Martin Kovač je bil na študijski izmenjavi Erasmus na Univerzi v Amsterdamu in v Masarykovi univerzi v Brnu na Češkem tako na dodiplomski kot na podiplomski stopnji. Na Nizozemskem ga je še posebej navdušil predmet Public policies (javne politike), ki je popolno nasprotje tega, kako se v Sloveniji poučuje družboslovje, kjer je večji poudarek na abstraktnih teoretskih pristopih. Kot je povedal, je študij zasnovan tako, da so študenti družbenih ved že med izobraževanjem vpeti v študijske projekte, ki so koristni za vso družbo.



»V enem od projektov smo se ukvarjali s problematiko brezdomcev. Za pozitivno oceno smo se morali odpraviti na teren, kjer smo opravili pogovore z brezdomci in na podlagi interakcij z njimi iskali konkretne rešitve. Znanje, ki ga pridobiš na fakulteti, je namenjeno temu, da ga kasneje v praksi tudi čim bolje uporabiš. Bolj je 'radikalno' od poučevalnih tehnik oziroma teorije, ki jih študenti pridobijo na Univerzi v Ljubljani,« je pojasnil Martin in dodal, da je v tujini tudi veliko več individualnega dela s profesorji, kar gre bržčas pripisati tudi temu, da imajo tamkajšnje univerze več finančnih sredstev.

Kot pravi, bi se v Sloveniji lahko ogromno naučili tudi od češkega visokošolskega izobraževanja, saj fakultete znotraj iste univerze zelo dobro sodelujejo med seboj na številnih področjih. Študenti lahko izbirajo predmete iz različnih visokošolskih ustanov, univerza pa zna za izobraževalne namene uporabiti tudi usposobljen kader z drugih področij. »Češki sistem se mi je zdel zelo dober za celoten učni proces, ponujal je bolj celovito študijsko izkušnjo, saj si iz širokega nabora predmetov lahko po svoji meri sestavil predmetnik. ­Izpostavil bi predmet ustavno pravo, ki je bil nosilec predmeta svetovalec na ustavnem sodišču,« je še povedal.

Celovita integracija javnega potniškega prometa

Martin se trenutno ukvarja z urejanjem baz podatkov. Zaposlen je pri Inštitutu za raziskovanje in analizo politik (IRAP), ki analizira delovanje družbenih sistemov in javnih politik, trenutno pa asistira Radioteleviziji Slovenije pri analizah poslovanja države in svetuje arhitekturnemu biroju Geoplan. V sklopu inštituta je začel tudi uvajati pobudo za celovito integracijo javnega potniškega prometa v Ljubljani.



Po njegovih besedah so ljudje nezadovoljni zaradi kaotične organizacije potniškega prometa, zato se mnogi odpravljajo na delo z lastnim avtomobilom, kar povzroča obsežne prometne konice in nepotrebno onesnaževanje. Identificiral je štiri pomanjkljivosti javnega prometa: potniki pred potovanjem nimajo dostopa do ustrezno oštevilčene sheme omrežja avtobusnega in železniškega javnega potniškega prometa, prestopne avtobusne in železniške linije niso ustrezno označene, med samim potovanjem pa se pogosto (ali celo redno) dogaja, da vlak ali avtobus ni opremljen z zvočnimi napovedmi postajališč.

Martin meni, da bi potniški promet lahko izboljšali z namestitvijo interaktivnih sredstev obveščanja oziroma z geolociranjem prevoznih sredstev, ki bi uporabnika povezali s podatki na terenu. Kot je zapisal v pobudi, ima geolociranje velik razvojni potencial. Potnik bi lahko načrtoval svojo pot, saj bi imel neposredno in jasno informacijo o prihodu ali odhodu avtobusa s postajališča, sledenje različnim ponudnikom bi uporabniku olajšalo prestopanje, kar bi nadgradilo uporabniško izkušnjo integriranega javnega potniškega prometa, avdiovizualno napovedovanje postajališč v železniškem in avtobusnem prometu pa bi izboljšalo preglednost in kakovost storitev.



–––––––––
Avtor je zaposlen v Delovnici