Starost na severu, starost na jugu: kot dan in noč

Italija ni ena, Italiji sta dve, severna in južna. Med njima je še ena, srednja, recimo ji rimska, ki je skoraj svet zase, nekaj med prvo in drugo. Jug in sever se tam srečujeta, tudi mešata se med seboj, pa nikoli zares ne spojita. Poseben svet med Rimljani so ljudje, ki sodijo med funkcionarje iz državne uprave, in še posebej politiki, ki dobro zaslužijo, primerno živijo in na koncu ostanejo z gosposkimi pokojninami, kakršnih si tudi bogatejše države lahko samo želijo.

Vsa Italija se stara, severnjak doživi dobrih 79 let, ženske na severu pa 84, na jugu moški in ženske dočakajo približno dve leti manj kot tisti na severu. Ko se je Italija združevala in postajala sodobna Italija, pred poldrugim stoletjem, je bila revščina neznanska, življenjska doba pa tako kratka, da jo je komaj mogoče primerjati s sedanjo. Italijan in Italijanka sta povprečno dočakala samo 29 let! Prav takrat pa se je sodeč po nekaterih analizah začelo podirati ravnotežje med severom in jugom. Jug, ki je prej pripadal tujim kraljestvom in se še ponašal s svojo proizvodnjo, je ostal zadaj. Proizvodnja, tudi tekstilna, denimo, se je postopoma preselila na sever, tja so po drugi vojni odšli tudi delavci z juga ustvarjat gospodarski razcvet.

Sever so postavili na noge južnjaki

Razlika med severom in jugom nikakor ni genetska, opozarjajo analitiki. Sever so po drugi vojni postavili na noge južnjaki, zmotne politike so storile, da potomci prišlekov z juga na severu še zdaj pomenijo jedro proizvodnih sil, na jugu pa tudi evropske donacije poniknejo.



Kako velik je prepad med severom in jugom, pove že podatek, da je bruto dohodek na severozahodu več kot 30 tisoč evrov, na jugu pa pol manj, komaj 16 tisoč. Na severu dobro deluje javno zdravstvo, ki ga je na jugu komaj zaznati, javno šolstvo je na severu v veliko boljšem stanju kot drugod.

V sedmih desetletjih se je v Italiji nabralo veliko upokojenih funkcionarjev, ki so ves svoj vek preživeli v pisarni katerega izmed ministrstev, tam so skrbeli, da je država delovala, pa čeprav so se vlade menjale vsaj enkrat na leto. Tudi politikov je veliko, ki so si z nekaj leti sedenja v parlamentu prislužili dosmrtno zelo visoke dohodke v primerjavi z navadnimi smrtniki. V povojnem obdobju so pripadniki vladajoče stranke, pripeljani s podeželja, za zvestobo dobivali celo stanovanja v Rimu in si prislužili pokojnino po komaj dvajsetih, pozneje po tridesetih letih dela. Njihovi potomci so se prisesali na državni aparat, posebna kategorija so, ki sicer ni produktivna, je pa zelo uspešna in spoštovana. Veliko prahu dvigajo v vsakem obdobju, veliko kritik je slišati proti njim, na koncu se vedno obrne tako, da ostane vse po starem.

Pa ni vse lepo, če je s severa. Upokojenec s severa velikokrat ostane sam, poskrbeti mora zase, stare skupnosti se tam razkrajajo podobno kot drugod v razvitem svetu. Marsikateri upokojenec z juga ima okrog sebe družino, otroke, vnuke, pravnuke, več generacij tam še vedno zna preživeti skupaj.

Dve tretjini upokojencev z manj kot 750 evri pokojnine

Polovica vseh prejemnikov pokojnine v Italiji živi na severu. Dobrih osem milijonov jih je, povprečno vsak dobi nekaj nad 1400 evrov na mesec. Na jugu je upokojencev dva milijona manj. Povprečje znaša tisoč evrov, k višji številki prispevajo tisti z izredno pokojnino ali z več pokojninami, denimo eno iz delovnega razmerja, eno pa iz že kakšnega političnega mandata, lokalnega ali državnega.



Povprečno najvišje pokojnine prejemajo tisti iz srednjega dela države, tam živijo skoraj trije milijoni upokojencev, povprečno vsak od njih dobi na mesec 1418 evrov. Pa je povprečje težko razložiti. Ljudje, ki so kot obrtniki ali zaposleni v kateri drugi od zasebnih dejavnosti živeli od svojega dela in si komaj plačevali pokojninske prispevke, tudi v srednjem delu države komaj preživijo. Nekdanji javni uslužbenci, funkcionarji in politiki pa prispevajo, da je rimsko pokojninsko povprečje zelo visoko.
Povprečja se zdijo skoraj obetavna, drugače je, ko uradne številke povedo, da dve tretjini vseh upokojencev prejemata manj kot 750 evrov pokojnine. Visoke številke, ki ustvarjajo povprečje, torej pripadajo eni sami tretjini upokojencev, ki so večinoma iz razreda državnih uslužbencev in funkcionarjev.

Na jugu trikrat več invalidskih pokojnin

Na severu pokojnine povečini izplačajo iz pokojninske blagajne, ki so jo upokojenci sami polnili in napolnili, na jugu mora država poskrbeti za pokojnine, saj je komaj kdo vplačal, kar zdaj dobi. In neverjetno veliko je invalidskih pokojnin, za katere je težko najti koga, ki bo znal razložiti in dokazati, zakaj je njegova invalidska pokojnina upravičena, zakaj jo dobijo razmeroma mladi in tudi razmeroma ali pretežno zdravi ljudje.

Podobno težko je razložiti, zakaj na jugu o bitju in žitju bolj odloča kriminalno podzemlje kot izvoljeni politiki in državna uprava. Kdo je na vrhu podzemlja, prav tako ne znajo razložiti in dokazati. Ali tisti, ki opravlja umazane posle, ali tisti, ki sedi v deželni, pokrajinski ali mestni upravi. Zlasti na Siciliji, pa tudi v Kalabriji in Apuliji velja prepričanje, da je večina invalidskih pokojnin, teh je na jugu trikrat več kot na severu, prigoljufanih. Pokojninski sklad je samo leta 2013 odvzel pokojnino več kot sto tisoč goljufom.

Raj za upokojence od drugod

Upokojenci s severa, ti pomenijo večino vseh, ki so plačevali v pokojninski sklad, gredo radi živet na jug. Tam je ceneje, s primerno pokojnino je tam lepo živeti. Upokojenci z juga, ki jih je razmeroma malo, med njimi pa je veliko takih z invalidsko pokojnino, prispevajo svoj skromni mesečni prejemek za preživetje vse družine, samo životarijo lahko.



Svojčas so na jug Italije, na Sicilijo, v Kalabrijo in Kampanjo, Apulijo, tudi na Sardinijo, hodili uživat pokoj ameriški upokojenci. Potem so začeli prihajati tisti iz zahodne Evrope, zdaj pa je v modi, da prihajajo upokojenci iz Lombardije, Piemonta, Veneta in Furlanije. Življenje na jugu je cenejše, podnebje je prijaznejše, stroški za ogrevanje manjši ali jih sploh ni.

Italijanski upokojenci z malo večjo pokojnino raje kot na Sicilijo ali Kalabrijo zadnja leta odhajajo v nekatere evropske države na vzhodu, v Bolgarijo denimo, tudi v Romunijo, Ukrajino, na Češko. Tisti s tremi ali štirimi tisočaki pokojnine pa se selijo v Kostariko, Brazilijo, Belize, Ekvador ali v Dominikansko republiko.