Starejši si ne priznajo, da nečesa ne zmorejo več

Ljubljana – Slabih 60 odstotkov Slovenije prekriva gozd, kar nas uvršča v sam evropski vrh. Vzdrževanje gozda je ključnega pomena za njegov razvoj in preprečevanje nastanka škode, recimo podlubnika, dodatno delo pa lastnikom naložijo še občasne naravne nesreče. Najbolj sta gozd v zadnjih letih poškodovala žledolom in vetrolom. Več dela v gozdu pa pomeni tudi večje tveganje za nesreče.

Te dni je Slovenijo pretresla novica, da se je pri opravilih v gozdu smrtno ponesrečil izkušeni alpinist in ekstremni smučar Davo Karničar. Kaj natančno je šlo narobe, ni znano, saj je bil v gozdu sam, je bilo pa zanj usodno spravilo lesa. Po policijski statistiki se je v zadnjih petih letih v gozdovih sicer zgodilo 384 delovnih nesreč, pri čemer je umrlo 40 ljudi, 189 se jih je hudo poškodovalo, 143 pa lažje, so bili pa tudi primeri brez poškodb. Za nesreče je navadno odgovoren poškodovani sam, so pa policisti v zadnjih petih letih zaznali tudi 20 kaznivih dejanj ogrožanja varnosti pri delu, ki so se zgodila v gozdu. Od omenjenih 20 kaznivih dejanj so jih samo letos obravnavali deset.

Najpogostejši vzroki, ki vodijo v nesrečo ali celo smrt pri gozdnih opravilih, pa so po ocenah strokovnjakov podcenjevanje nevarnosti pri gozdnem delu, neuporaba osebne varovalne opreme za delo, nepoznavanje tehnik dela, zastarelih ali slabo vzdrževanih delovnih naprav (motorna žaga, traktor) in slaba psihofizična pripravljenost, predvsem starejših.




 

Večina uporabljala zaščitno opremo

»Podrobnejša analiza nesreč pokaže, da se je po pričakovanjih največ nesreč pripetilo pri sečnji (58 odstotkov), sledi spravilo (32 odstotkov), pri čemer prevladuje traktorsko spravilo, temu sledi priprava drv. Pri smrtnih nesrečah je prišlo praktično v enaki meri do poškodb glave ali trupa, medtem ko pri težjih in lažjih nesrečah prevladujejo poškodbe nog in trupa,« nam je pojasnil Jože Mori, vodja sektorja za ukrepe v gozdovih z Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS).

Po njegovih besedah ugotavljajo, da je večina poškodovanih pri delu v gozdu uporabljala osebno varovalno opremo, in sicer 69 odstotkov. »Vendar osebna varovalna oprema učinkovito ščiti le pri manj hudih nesrečah in tudi pred urezom z motorno žago, ne more pa izvajalca del zaščititi pred poškodbami zaradi udarcev drevesa ali drevesnih delov, pred padci na terenu ali hujšimi poškodbami pri delu s traktorjem,« pojasnjuje sogovornik. Najpogostejše »vzročno sredstvo« za nesrečo so drevo oziroma njegovi odžagani ali odlomljeni deli, čemur sledijo veje, deblo in hlod.

Največ dela v gozdu opravijo moški, ki prehajajo v srednja leta, in starejši, ki so zaradi oslabljenih psihofizičnih lastnosti tudi najbolj tvegana kategorija. »Mladih je med poškodovanimi manj, ocenjujemo, da zaradi dveh glavnih razlogov: delo v gozdu zanje ni zanimivo, drugi pa bi bil ta, da so njihove psihofizične sposobnosti še na zelo visoki ravni. Izrazito veliko nezgod se zgodi po petdesetem letu, ko sposobnosti počasi upadajo, težko pa si priznamo, da nečesa ne zmoremo več.«

Ne zakonodaja ne druga pravila ne omejujejo, kdo lahko opravlja dela v gozdu, saj to lahko počne vsak, ki se čuti sposobnega, ne glede na starost in dejansko usposobljenost ter opremljenost.

Posebnega odstopanja glede krajevne razporeditve nesreč ni. Najmanj nesreč med nepoklicnimi sekači je tako le na območjih z manjšim deležem gozdov, denimo v Prekmurju in na Obali, in tam, kjer je večji delež državnih gozdov, recimo na Kočevskem.

Spreminjanje navad je dolgotrajen proces

Neprofesionalni delavci oziroma lastniki gozdov ne tvegajo nobene globe, če ne uporabljajo posebne varovalne opreme, saj ta za njih ni predpisana. A v ZGS ugotavljajo, da se je stanje v zadnjem desetletju zelo izboljšalo tudi z osveščanjem in prikazom koristnosti varovalne opreme na tečajih.

ZGS za lastnike gozdov že četrt stoletja redno vsako leto izvaja tečaje za varno delo v gozdu. »Letos tako izvajamo 47 tečajev za varno delo z motorno žago in šest tečajev za varno delo s traktorjem v gozdu. Tečajev se bo v letošnjem letu skupaj udeležilo več kot tisoč lastnikov gozdov. Žal pa s temi aktivnostmi ne moremo zajeti vseh lastnikov gozdov in njihovih družinskih članov, ki občasno ali redno delajo v gozdovih,« pravi Mori.

Ob tem dodaja, da je spreminjanje odnosa lastnikov gozdov oziroma nepoklicnih izvajalcev del v gozdovih do problematike varnega dela v gozdu dolgotrajen proces, ki ga na ZGS izvajajo že od začetka delovanja. »Z gotovostjo lahko trdimo, da so imele vse naše aktivnosti pozitiven učinek na dvig zavesti glede varnosti pri delu v gozdu pri obravnavani populaciji. Veliko se jih tudi odloča oddati dela usposobljenim izvajalcem, teh pa je v Sloveniji več kot v preteklosti in v normalnih razmerah verjetno dovolj, da pokrijejo potrebe.«

Jože Mori vsakemu posamezniku odsvetuje, da dela v gozdu opravlja sam, saj je v primeru nesreče hitra pomoč odločilna za preživetje ponesrečenca. »Če ne gre drugače in mora nekdo res v gozdu delati sam, svetujemo, da ima pri sebi vedno vsaj mobilni telefon.«