Šola ni edini prostor učenja

Ljubljana – Slovenska šola si prizadeva za zmanjševanje razlik pri učnih dosežkih in socialnih razlik, vendar ne more nadomestiti spodbudnega domačega okolja, pripoveduje psihologinja Irena Adlešič. Te privrejo na dan še posebno med najdaljšimi počitnicami in ob skoku v novo šolsko leto.

Še petkrat gredo spat in že bodo otroci prvič lahko zaslišali zvonec v novem šolskem letu. Tako kot številni nestrpno pričakujejo počitnice, mnogi z enako vnemo pričakujejo njihov konec, saj je organiziranje dejavnosti, varstva in prehrane za vseh devet tednov poletnega odmora za starše težek zalogaj, predvsem finančno.



Strokovnjaki že dolgo ugotavljajo, da so socialne razlike med otroki najopaznejše prav poleti, zato ta letni čas slovi kot najbolj neenakopraven del leta. Medtem ko nekateri lahko pričakujejo pomoč starih staršev ali subvencioniranih dejavnosti, drugi najmlajše vpišejo v različne aktivnosti, za katere morajo odšteti več sto evrov na teden. Bogatejše družine otroke pošiljajo čez mejo, denimo na učenje tujih jezikov, zato se razlike v znanju prvih in drugih le še povečujejo. Ena od ameriških raziskav je pokazala, da otroci iz slabše premožnih družin med počitnicami pozabijo kar četrtino naučenega v preteklem šolskem letu.
 

Prvi šolski dan za primerjave

Čeprav so počitnice namenjene predvsem oddihu, počitku po delu in učenju ter sprostitvi, razvojna psihologinja in raziskovalka na pedagoškem inštitutu dr. Alenka Gril poudarja, da so hkrati priložnost za učenje. »Med počitnicami imajo otroci več priložnosti za druženje z vrstniki in dejavnosti, za katere med letom zmanjka časa. Pri njih poteka neformalno učenje, ki je z vidika osebnostnega in socialnega razvoja enako pomembno kot formalno, saj pridobivajo nova spoznanja,« razmišlja.



Različnih načinov preživljanja prostega časa in počitnic otrok glede na socialno-ekonomski položaj njihovih družin zato ne gre zanemarjati. Plačljive dejavnosti, od izobraževalnih taborov, jezikovnih tečajev, umetniških ustvarjalnih dejavnosti do potovanj, na katerih se otroci spopadajo s številnimi izzivi in iz katerih se marsikaj lahko naučijo, so manj dostopne revnejšim, vendar različne nevladne organizacije omogočajo brezplačne aktivnosti, s čimer razlike blažijo, poudarja sogovornica.



Da jih počitnice povečujejo, opaža tudi mag. Irena Adlešič, psihologinja v svetovalni službi novomeške Osnovne šole Grm. Nekateri dva meseca potujejo in se udeležujejo različnih taborov, hkrati pa je cela kopica otrok, ki so odvisni samo od brezplačnih dejavnosti.

»Na najslabšem so priseljenski otroci, ki jih večinoma preživijo v matični državi, torej v BiH ali na Kosovu.« Njihovi starši različnih vrst varstva ne poznajo, zato jih je strah vanje vključiti svoje otroke, pri nas pa nimajo razvite socialne mreže. Otroci so tako prepuščeni samim sebi.

A vsem priseljenskim in domačim socialno izključenim otrokom je skupna zadrega – ta se kaže tako med poletnimi kot tudi med krajšimi počitnicami med letom –, ko jih učiteljica vpraša, kje so jih preživeli. Nekateri pripovedujejo o svojih potovanjih, drugi priznajo, da so doma pripravljali drva, in takrat nastopi neprijetna tišina.
 

Spodbudni kazalniki, a večje razlike

Alenka Gril je prepričana, da si slovenska šola prizadeva za zmanjševanje razlik, kar potrjujejo tudi rezultati mednarodnih raziskav TIMSS (2015) in PIRLS (2016), ki jih izvaja pedagoški inštitut in v katere smo vključeni že dve desetletji. Iz prve je po njenih besedah razvidno, da so v matematičnem in naravoslovnem znanju od leta 1995 napredovali vsi učenci, iz druge pa, da vsi napredujejo tudi v bralni pismenosti. Razlike lahko nastajajo tudi zaradi s statusom povezanih dejavnikov, kot so različne sposobnosti, učna motivacija in jezikovni kod, še našteva.



Medtem Anton Meden, predsednik zveze aktivov svetov staršev, navaja izsledke iz raziskave PISA (2015), da je vpliv statusa na učne dosežke velik. To nakazuje, da šola premalo stori za omogočanje enakih možnosti. V njej se je pokazalo, da napredujejo vsi učenci, vendar tisti z višjim socialno-ekonomskim indeksom napredujejo hitreje, kar pomeni, da se razlike povečujejo.

»To je ena od stvari, s katero se nihče ne hvali, a je vredna pozornosti. Dobro je, da vsi napredujejo, vendar povečevanje razlik ne sme ostati prezrto. V te podatke se je treba poglobiti in poiskati rešitve, seveda pod vodstvom pristojnega ministrstva, ki bo sodelovalo s stroko in najširšo zainteresirano javnostjo,« opisuje.

Dodaja, da si v državi zelo prizadevamo omogočiti podporo učencem z različnimi učnimi težavami, vendar trud ni bil dovolj. Čeprav bi marsikdo svetoval, da bi takšne otroke čim prej vpisali v vrtec, to ni magična rešitev, kot tudi ni rešitev nova ureditev podaljšanega bivanja s tremi stebri dejavnosti – gibanjem, kulturo in osnovnošolskim programom –, ki nas čaka od tretjega septembra.
 

Lokalne skupnosti naj otrokom odpirajo prostor

Šola se z odpravljanjem razlik ne more spopadati sama, razlaga Irena Adlešič, zato so z njihovo šolo povezana različna društva, kot je Društvo za razvijanje prostovoljskega dela Novo mesto, ki pri učenju, domačih nalogah in z učenjem jezika pomagajo priseljencem in romskim otrokom, v center pa vključujejo še otroke z učnimi težavami, o katerih vedo, da jim doma ne more pomagati nihče bodisi zaradi prenizke izobrazbe bodisi zaradi odsotnosti v primeru izmenskega dela.



Sogovornica si želi, da bi bilo takšnih društev več, saj šola sama ne zmore nadomestiti vsega, kar doma manjka. Poleg tega so učni načrti zelo natrpani, zato se tudi visoko izobraženi starši ob otroku marsikaj novega naučijo že v nižjih razredih. Če bi bilo manj snovi, bi se z njo lažje spopadali, zatrjuje.

»Šola ni edini prostor učenja,« je jasna Alenka Gril, zato poziva vse, tako lokalne skupnosti kot različne kulturne, športne, izobraževalne organizacije, da otrokom odpirajo prostor za učenje in druženje. S tem lahko zelo pripomorejo k njihovemu zdravemu razvoju in izboljšajo kakovost njihovega življenja, hkrati pa zmanjšujejo negativne učinke socialnih razlik, je prepričana.

Zelo pomembni sta opremljenost šol z učnim gradivom, knjižnico in dostopom do spleta ter individualizirana pomoč otrokom, s katerima nadomestijo prikrajšanost otrok za učne izkušnje in spodbude doma, še pojasnjuje.