Slovenija pri reševanju hrane zaspala na lovorikah

Kljub splošnemu strinjanju, da je metati hrano v smeti greh, je v Sloveniji vsako leto zavržemo več. Leta 2016 smo je zavrgli 152.000 ton, kar je 2000 ton več kot leta 2015. Če bi to hrano naložili na 40-tonske tovornjake, bi jih za odvoz v obdelavo in odstranjevanje potrebovali 50. Najbolj potratno ravnajo gospodinjstva, v katerih nastane skoraj polovica vse hrane, ki jo zavržemo.

Povprečni prebivalec Slovenije je leta 2016 zavrgel 74 kilogramov hrane oziroma približno 0,2 kilograma na dan. Približno 25 kilogramov (leta 2015 27 kilogramov) oziroma 35 odstotkov te hrane je bilo takšne, da bi jo ob večji ozaveščenosti in pravilnem odnosu lahko zaužili, 65 odstotkov pa je bilo neužitnih delov, kot so olupki, lupine, kosti in podobno, katerih deleža načeloma ni mogoče zmanjšati. Odpadna hrana v gospodinjstvih je predstavljala 12 odstotkov vseh v gospodinjstvih nastalih komunalnih odpadkov, so izračunali na Statističnem uradu RS (Surs).

Vse se konča pri trgovini

Številke so nekaj odstotnih točk boljše kot leto prej, ko so gospodinjstva »pridelala« 48 odstotkov vse odpadne hrane, a vseeno ne odsevajo dejanskega stanja, saj vanje ni zajeta hrana, ki pristane na individualnih kompostnikih in v straniščnih odtokih, kamor se pogosto zlivajo tekoča živila. Vzroki za nastanek presežkov hrane v gospodinjstvih so kompleksni, od pretirane potrošnje, nenačrtovanja obrokov do tega, da ljudje še vedno ne ločujejo med oznako »porabiti do« (pomeni datum, do katerega lahko hrano varno zaužijemo) in »uporabno najmanj do« (pomeni, da je hrana po poteku tega datuma še vedno dobra, če se primerno hrani in embalaža ni poškodovana).

»Obstaja tisoč različnih navad in dilema je, kako jih nagovoriti,« se strinja Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer so se prvi začeli ukvarjati s problematiko zavržene hrane. Količine odpadne hrane v slovenskih gospodinjstvih se bodo po njenem mnenju še naprej povečevale, razen če ne bo nove gospodarske krize. Reševanja problema bi se lahko lotili z vzpostavitvijo široke platforme, podobne platformi za Slovenijo brez zavržene hrane iz leta 2014, s katero se je iskalo rešitve za zmanjšanje viškov hrane na nacionalni ravni. V okviru nove platforme bi lahko ključni deležniki iskali rešitve za zmanjšanje zavržkov hrane v gospodinjstvih. Ena od rešitev bi lahko bila spletna aplikacija, po kateri bi ljudje donirali hrano, ki je sami ne (z)morejo pojesti.

Predvsem pa je treba po besedah Zgojznikove ves čas komunicirati o pomenu zmanjševanja viškov hrane. »Pri sebi nimamo razčiščeno, da šteje vsak jogurt, ki ga vržemo stran. Če bi vsak Slovenec zavrgel samo en jogurt na leto, bi to pomenilo dva milijona zavrženih jogurtov.« Vse pa se začne in konča pri trgovini, poudarja predsednica Ekologov brez meja. Dokler bodo trgovci v Sloveniji spodbujali potrošnjo s kampanjami v slogu kupi več za manj denarja, ljudje ne bodo imeli slabe vesti, če bodo hrano metali stran. Trgovci na Norveškem so se že zavedeli svoje pomembne vloge in se odrekli oglaševanju tovrstnih akcij.

V Sloveniji smo zadnje leto pri prizadevanju za zmanjšanje viškov nekoliko zaspali, sicer meni Zgojznikova. Potem ko je Surs izdelal metodologijo za spremljanje količin odpadne hrane – Slovenija je ena od treh evropskih držav z najboljšo statistiko –, ker na ravni EU ni trdnega konsenza o tem, kaj se prišteva med odpadno hrano, in ciljev za zmanjšanje njenih količin, je zavladalo prepričanje, da nam ni treba nič več storiti.

Hrvaška, ki je bila še pred nekaj leti močno za nami, se je zavedela težave in nas zdaj že prehiteva. Vzpostavljati je začela enotno platformo za doniranje hrane, pridobila bo podatke, koliko viškov hrane nastaja, načrtuje aplikacije za njihovo spremljanje in spodbude za doniranje hrane, na tamkajšnji agenciji za okolje pa imajo zaposlenega, ki se ukvarja zgolj s to tematiko, našteva Zgojznikova.
 

Humanitarci ne morejo rešiti vse hrane

Drugi največji »proizvajalec« viškov hrane v Sloveniji so gostinstva in strežba, kjer nastane tretjina vse odpadne hrane. Na tretjem mestu je živilskopredelovalna industrija, ki prispeva 15 odstotkov vse zavržene hrane, in na četrtem trgovina z živili, ki prispeva deset odstotkov. Velik del viškov »rešijo« in razdelijo nevladne humanitarne organizacije, ki imajo dobro razvejen sistem doniranja. Koliko hrane natančno rešijo, ni znano, saj se država, ki je s spremembo zakona o kmetijstvu donatorje hrane oprostila plačila DDV (zgornji prag vrednosti donirane hrane ne sme presegati dveh odstotkov letnega prihodka podjetja), ni hotela vmešavati v pogodbe med donatorji (trgovci, gostinci) in posredniki (humanitarnimi organizacijami). A da so številke ogromne, govori podatek, da je v zgolj eni trgovski verigi v pol leta ostalo 26 ton hrane.

Zveza Lions klubov Slovenije že od leta 2012 zbira neprodano hrano, ki bi jo trgovine ob koncu delovnika morale zavreči, in jo razdeljuje pomoči potrebnim. Na leto zbere 300 ton oziroma milijon obrokov, ki jih prevzame v sto trgovinah pred koncem delovnika, in jih razdeljuje v 29 krajih. Slovenska filantropija je do junija letos razdelila 4385 obrokov, ki jih prevzema v štirih ljubljanskih restavracijah, Tušu, dijaškem domu Ivana Cankarja, na waldorfski šoli in od letos tudi na petkovem dogodku Odprti kuhni ter razdeli med 87 socialno ogroženih prejemnikov.

Potenciala za razdelitev hrane, ki mora po koncu delovnika iz prodaje, je še veliko. Po besedah Zgojznikove bi se v vsaki vaški trgovini našlo nekaj obrokov, ki bi jih lahko razdelili socialno šibkim. Težava pa je, kdo bi jih lahko prevzel in jim jih dostavil. Humanitarne organizacije so več let opozarjale pristojna ministrstva, da reševanja problematike viškov hrane in pomoči potrebnim ne morejo v celoti nositi na svojih ramenih. Kmetijsko ministrstvo jim je letos prišlo naproti z objavo razpisa za sofinanciranje nakupa hladilnikov, naprav za hitro hlajenje in termoboksov v višini 40.000 evrov. Nanj se je prijavilo 12 posrednikov, vsi izpolnjujejo pogoje, denar za nakup opreme bodo dobili septembra, je povedala Saša Dragar Milanovič.

Primož Jamšek iz Slovenske filantropije opozarja na dodatne stroške, ki jih imajo nevladne organizacije pri prevzemanju in razdeljevanju hrane. Gre za stroške koordinacije in potne stroške. »Ker nimamo infrastrukture, da bi donirano hrano prepakirali, smo z donatorji dogovorjeni, da nam predajo že pakirano. Tržna podjetja, kot je Sodexo, embalažo za hrano nabavijo sama in so za to oproščena plačila DDV. Javni ustanovi, ki hrano želi donirati, pa tega bremena ne moremo naložiti. Nabava posodic za enkratno uporabo je naš največji strošek poleg potnih stroškov za prevoz hrane,« pove Jamšek, ki meni, da bi tudi te stroške morala pokriti država, ne pa humanitarne organizacije iz lastnih donacij.