Slovenci v Videmski pokrajini umirajo na obroke

Glede na podatke stalnega prebivalstva, padca rodnosti in starosti prebivalcev bo zadnji Benečan izumrl približno leta 2150, nakazuje črnogleda projekcija sveta zamejskih Slovencev v Videmski pokrajini na severovzhodu Italije. Grozeče realnosti se skupnost zaveda, jasnih protiukrepov za svetlejšo prihodnost pa še nima.


 
»Ni zgolj vprašanje, kaj bo z Benečijo in ostalimi, če se takšen trend nadaljuje, temveč, kaj bo, če se celo poslabša,« je pogledal v realnost Riccardo Ruttar (Rihard Rutar), profesor in publicist, dolgoletni član čedajskega Slovenskega raziskovalnega inštituta. Dolgo let je raziskoval prav demografsko sliko območja slovenske manjšine, med drugim z delom Beneški maturanti, ko je opravil 400 intervjujev Benečanov z višješolsko izobrazbo. Živi v Vidmu, piše v beneškem narečju, raziskovalna dela pa vendarle v italijanskem jeziku.


 
Statistični demografski podatki v Reziji, Terski dolini in Benečiji so zastrašujoči: Prebivalstvo se je v slabih stotih letih zmanjšalo za 73,2 odstotka. Prvi popis je takratna kraljevina opravila leta 1871, nekaj let po plebiscitu, ko so se prebivalci odločili za priključitev Italiji namesto Avstro-Ogrski, čeprav so se s tem prebivalci ločili od nacionalnih bratov in sester. Takrat je na omenjenem prostoru živelo 22.490 prebivalcev. Etnični popis, ki je vključeval tudi jezikovno mešane občine ob meji, je izluščil, da je na tem območju tedaj živelo 35.000 Slovencev.


 
Največ prebivalstva je v desetih obmejnih občinah živelo leta 1921, in sicer 28.126. Razen redkih laških uradniških izjem na tem območju lahko govorimo o slovenskih občinah. Do konca druge svetovne vojne se je število prebivalcev nenehno zmanjševalo za dobro desetino, pravi mrk pa so doline doživele v mračnem obdobju Benečije med letoma 1951 in 1971, ko so zgodovinske razmere prebivalstvo zdesetkale za dobrih 40 odstotkov oziroma za dobrih 10.000 prebivalcev.

Niso se izselili, zbežali so

»Ob ekonomskih vzrokih – pomanjkanju delovnih mest ter zaostalosti in nerentabilnosti kmetijstva so tudi hladna vojna, železna zavesa in protislovenska gonja preprečile gospodarsko in kulturno rast beneške skupnosti ter privedle do močnega povojnega izseljevanja številnih fantov in mož ter celih mladih družin,« je na kratko povzel bližnjo beneško zgodovino Giorgio Banchig (Jurij Bankič), novinar in publicist, predsednik Inštituta za slovensko kulturo v Špetru, avtor knjige o zgodovini Benečije. Poudarja, da gorska območja v drugih italijanskih deželah, tudi nad 1000 metri nadmorske višine in bolj oddaljena od večjih mest niso utrpela takšnega praznjenja. »Priznati je tudi treba, da je bilo gorskemu teritoriju namenjenih veliko finančnih spodbud, ki pa niso bili učinkoviti. Tudi popotresna obnova je bila hitra in učinkovita, a popravljene hiše so ostale prazne. Nihče ni izdelal in ponudil alternativnih smernic, kako izkoristiti ta teritorij, ki je več kot tisočletje zagotavljal življenje skupnosti. Politika je bila odsotna, spodbude so šle drugam in ljudje za njimi.«


 
Ruttar opozarja, da se ljudje niso izselili, temveč zbežali. Območje je najbolj prizadelo izseljevanje mladih delavcev in izseljevanje mladih žena. »Najprej so odhajali mladi ljudje, zdravi in krepki, ki so se upali zoperstaviti vsakdanji bedi.« Veliko hujše posledice pri demografskem padcu pa je predstavljal odhod deklet, ki so se raztepla po italijanskih mestih ter postale služkinje pri bogataših: »To je trajalo zelo dolgo in morali bi se še bolj poglobiti v iskanje razlogov, zakaj je toliko deklet zapustilo Beneško Slovenijo prav v trenutku, ko se je izseljenstvo v polovici sedemdesetih let zmanjšalo,« nakazuje Ruttar.


 
Omenjena demografska fenomena sta območju zadala skorajda nepopravljive posledice. Leta 1981 je bilo neporočenih več kot polovica vseh moških. Žensk s stalnim bivališčem, starih med 20 in 50 let je bilo 1.318, kar 426 manj od moških. Tretjina moških torej partnerja sploh ni imela na razpolago, zato je v obdobju med letoma 1975 in 1996 Benečija zabeležila vsega 1.195 rojstev in kar 3.318 smrti. Za velik demografski padec je bilo izseljenstvo krivo le za 14 odstotkov, je ugotovil Ruttar, največji razlog pa je bila razlika med rojenimi in umrlimi, ki je znašala 86 odstotkov. »Zmanjkali so mladi pari in tako ni bilo otrok,« je na koncu na kratko povzel.


 

Slovencev več ne štejejo

Po podatkih italijanskega statističnega urada je začetek lanskega leta v Reziji, Terski in Nadiških dolinah dočakalo 7556 ljudi s povprečno starostjo krepko čez 50 let. Koliko od teh je (še) Slovencev, nihče ne ve več točno. Zadnji etnični popis je Italija izvedla leta 1971, odtlej pa se Slovencev ne prešteva več. Politični pritisk in odkrito protislovenstvo sta zatrla slovensko identiteto tudi to te mere, da so se mnogi identificirali z »agresorjem«, je neposreden Ruttar: »Mnogi so postali bolj Italijani, kot Italijani sami.«


 
Po trnjevi poti do uspešnega razvoja dvojezične šole v Špetru, prestolnici Benečije, slovenski jezik vendarle dobiva veljavo. V precej neprijaznih časih pred tremi desetletji je peščica družin samostojno organizirala vrtec za šest otrok. Danes jih Dvojezična šola Pavel Petričič v vrtcu, nižji in višji osnovni šoli gosti 285 – otrok slovenskih staršev, mešanih družin in ostalih. »Želja je, da bi nekoč uvedli še višjo srednjo šolo, kar bi morebiti prispevalo, da bi kakšen otrok več ostal tukaj. Na žalost opažamo, da je pogovorna slovenščina med mladimi vedno manj prisotna, zato ima šola pred seboj še večjo odgovornost in težjo nalogo. Slovenščino mora približati učencem in povečati aktivno rabo jezika. Toda šola ne more biti edina, ki bi v celoti doprinesla k odpravi demografskih težav,« izpostavlja ravnateljica Sonja Klanjšček.


 
Ali doline imajo prihodnost? »Demografski podatki so grozljivi. Predvsem ni več tistih, ki bi lahko obrnili stvari. Ne moremo biti zadovoljni,« pravi Luca Postregna, 34-letni župan občine Srednje s 341 prebivalci, kjer končuje svoj prvi mandat. Pred stotimi leti je tam živelo skoraj 2000 Benečanov. Opraviči se nam, ker da slabo govori slovensko. Ko ga vprašamo, če je Slovenec, skomigne z rameni. Pojasni, da starša govorita slovensko, sam pa da je obiskoval zgolj italijanske šole.


 

Stava na turizem

Le redkokatera hiša se v občini sesuva sama vase, prej nasprotno. Gorenji Tarbij je nadvse všečna vas z veliko na novo obnovljenimi hišami v sijočem beneškem arhitekturnem stilu, vendar pa vsaka hiša nima stalnega prebivalca. Nastajajo tudi nove turistične nastanitve. Z denarjem Videmske pokrajine trenutno na veliko krčijo gozdove, ki so prej malodane prodrli v dnevne sobe. Pognali so tudi projekt združevanja parcel, ki so jih ponekod tako drobili, da je lahko na nekaj hektarjih 40 lastnikov.


 
»Perspektiva vendarle obstaja. Smo blizu Čedada, Brdom in dolini Soče, torej lahko tudi mi nekaj naredimo. Na voljo je tudi nekaj deželnega denarja in projektov za podeželje. Če bomo ljudem omogočili delo, bodo ostali. Med vikendi se že čuti turistični utrip, veliko je gostov na pešpoti Alpe-Adria, ki nas prečka. Imamo pa še precej možnosti razvoja za pohodništvo, kolesarjenje in naravoslovne poti,« pravi Postregna.