Slaba hrana je zelo poceni, zdrava pa nesramno draga

Ob svetovnem dnevu hrane, ki ga zaznamujemo od konca druge svetovne vojne, ko je bila ustanovljena Organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO), lahko ugotovimo le, da problema lakote – tako dobesedne kot tiste, ki se zaradi podhranjenosti s ključnimi hranili kaže kot debelost – še zdaleč nismo rešili. Države so se s pariškim podnebnim sporazumom zavezale k zmanjšanju odvisnosti od fosilnih goriv, enako nujno potrebujemo »pariški« sporazum o drugem ključnem gorivu življenja – boljši hrani za vse ljudi.

Na svetu je še vedno več kot 820 milijonov lačnih in kronično podhranjenih, ugotavlja FAO. Živijo v politično in gospodarsko nestabilnih razmerah, večinoma v državah afriške celine, v katerih je pridelava hrane otežena, zato so odvisni od humanitarne pomoči in uvoza drage, a nekakovostne hrane. Naravni viri v teh državah so izropani, podnebne spremembe bodo preskrbo s hrano še dodatno ogrozile, brez velikih vlaganj v učinkovitejše tehnologije pridelave hrane in prizadevanj za zmanjšanje izgub hrane, ki so največje prav v državah s slabo delujočimi kmetijsko-živilskimi sistemi, bo lakote v tem delu sveta še več.



Skoraj toliko, kot jih trpi lakoto, je čezmerno težkih in debelih. Z debelostjo, epidemijo, ki enako učinkovito kot orožje desetka človeško vrsto, se spopada že več kot 670 milijonov odraslih in 120 milijonov mladih, starih od pet do 19 let, 40 milijonov otrok pa je čezmerno težkih. Debel je že eden od treh Zemljanov, do leta 2025 se bo ta številka povečala na enega od dveh. Čezmerna teža in debelost pomenita večje tveganje za kronične bolezni: sladkorno bolezen tipa dve, visok krvni tlak, infarkt in nekatere vrste raka. Za zdravljenje bolezni, povezanih s čezmerno težo in debelostjo, je vsako leto po navedbah FAO namenjenih več kot 2000 milijard dolarjev, po podatkih OECD pa 8,4 odstotka vseh izdatkov za zdravljenje.
 

Petina smrti je povezanih s prehranskimi tveganji

Slovenija pri omejevanju epidemije debelosti ni svetla izjema. Delež debelih moških se je v obdobju 2001–2016 povečal s 16 na 20 odstotkov, delež debelih žensk znaša 16 odstotkov. Med mladimi je debelih četrtina fantov in petina deklet. Čeprav se med prebivalci povečuje delež tistih, ki vsak dan jedo zelenjavo (44 odstotkov) in redno zajtrkujejo (62 odstotkov), se nezdravo prehranjuje vsak drugi odrasli. Zaužijemo premalo zelenjave, preveč mesnih izdelkov in ocvrtih jedi ter dvakrat več soli od priporočene količine, kaže raziskava Z zdravjem povezan vedenjski slog (CINDI), katere podatki se sicer nanašajo na leto 2016.

Slabe prehranjevalne navade skupaj s sedečim življenjskim slogom se kažejo v zdravstveni sliki. Dve tretjini prebivalcev ima zvišan krvni sladkor, krvni tlak in vrednosti maščob, ki so bližnjica do več bolezni. Več kot tretjino vseh smrti je mogoče pripisati vedenjskim dejavnikom tveganja, vključno s prehranskimi tveganji (poleg kajenja, pitja alkohola in nizke telesne aktivnosti). Okoli 19 odstotkov vseh smrti leta 2017 je bilo povezanih s prehranskimi tveganji, kot so nizek vnos sadja in zelenjave ter velika poraba sladkorja in soli.

 

Debelost je tudi razredno vprašanje

Skoraj povsem prezrto je, da sta slabo prehranjevanje in debelost »razredno« vprašanje. To potrjujejo tudi tuje raziskave. Študija, objavljena v The journal of Nutrition, navaja, da so visoke cene zdravih živil skupaj z izobiljem cenenih nezdravih živil eden glavnih dejavnikov podhranjenosti s hranili v svetu. Tudi pri nas je znano, da je več nezdravega prehranjevanja v vzhodnem delu države, kjer je družbeno-ekonomski položaj prebivalcev slabši, nižja je izobrazba, regije so slabše razvite. Hiter pregled ponudbe pa pokaže, da je slaba, močno procesirana hrana, zelo poceni, zdrava hrana pa je nesramno draga.

Snovalci prehranskih politik imajo veliko možnosti za izboljšanje dostopnosti do zdrave hrane. Res je ta naloga tek na dolge proge, a tudi na kratkih se ne potrudijo dovolj. Čeprav se vse več prebivalcev odreka uživanju mesa in mlečnih izdelkov, na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje še vedno niso pripravili posebnih smernic za tiste, ki se prehranjujejo s hrano neživalskega izvora, kar so že storili v nekaterih državah.



Kmetijstvo bi bilo treba preusmeriti z intenzivne, v trajnostno pridelavo bolj kakovostne in raznovrstne hrane. Proizvajalci brezalkoholnih pijač in mlekarji, ki delujejo pri nas, so podpisali zaveze, s katerimi zmanjšujejo vsebnost soli in sladkorja v izdelkih, danes bodo zavezo za zmanjšanje soli podpisali tudi peki. Cilji iz zavez so že skoraj doseženi, a to podjetij ne bi smelo uspavati, ampak jih spodbuditi k postavitvi novih, še ambicioznejših ciljev. Pakirani živilski izdelki na trgovskih policah pri nas imajo namreč še vedno preveč sladkorja, soli in nezdravih maščob, je v mednarodni primerjavi ugotovil Inštitut za nutricionistiko.

Otrokom oglašujejo živila z zanimivo embalažo, ki imajo pogosto slabšo hranilno sestavo, namesto da bi s privlačno embalažo k nakupu vabila živila, ki ugodno podpirajo njihov razvoj. Študenti so prepuščeni menzam s hrano najnižje kakovosti. Kakovost hrane v gostilnah, kjer povprečni prebivalec zapravi četrtino letnega zneska za hrano, je pogosto velika neznanka. Delodajalci namesto spodbujanja zdravega prehranjevanja zaposlenih, tem na minute odmerjajo čas za malico, zato dnevno posegajo po energijsko bogatih, a hranilno revnih živilih z avtomatov in iz bližnjih pekarn. Seveda bi se o tem, kaj je zdrava hrana, morali opismeniti tudi ljudje sami.

O hrani govorimo zelo veliko, vendar si ne postavljamo pravih vprašanj.