Šest brajevih pik, ki so za slepe ves svet

Pred približno dvema stoletjema je Louis Braille (1809–1852) začel razvijati sistem šestih pik, v katerih je za slepe in slabovidne skrito mnogo več kot pisava, ki jo pri nas imenujemo brajeva pisava ali brajica. Slepim in slabovidnim omogoča, da se lahko vključujejo v družbo, so v stiku z znanjem, s kulturo in svetom. Sistem brajice je izpopolnjeval vse življenje, umrl je star komaj 43 let. Še več let po njegovi smrti je večina pedagogov ni uporabljala, pozneje pa so jo prepoznali kot revolucionarni izum in jo prilagodili za uporabo v jezikih po vsem svetu.

Louis Braille se je rodil z zdravim vidom 4. januarja leta 1809 v francoski vasici Coupvray. Ta dan je generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo Svetovne zveze slepih, sprejeto konec leta 2018, razglasila za svetovni dan brajice. Njegov namen je ozaveščanje o pomenu pisave, ki omogoča pretvorbo pisane besede v tipno obliko.

Komaj trileten je oslepel

Louisov oče Simon-René, ki je imel z ženo Monique še dve hčeri in sina, je bil vaški sedlar in jermenar. Louis, ki je bil precej mlajši od sester in brata, se je zelo rad igral v njegovi delavnici. Radovednemu triletniku se je v oko zapičilo ostro orodje, najverjetneje sedlarski nož ali šilo. Čeprav so takoj poklicali zdravnika in se je krvavitev ustavila, je prišlo do okužbe. Ker takrat še niso poznali vzrokov in zdravljenja okužb, se je ta iz enega ranjenega očesa razširila tudi na drugo oko. Postopoma je izgubljal vid in do petega leta dokončno oslepel.

Zaradi svoje mladosti se najprej ni zavedal, da je izgubil vid, in je pogosto spraševal, zakaj je vedno temno. Starši so se zelo trudili, da bi lahko svojega najmlajšega otroka vzgojili na običajen način. Oče mu je stesal palice in z njimi se je naučil hoditi po vaških poteh.

Takrat so slepi otroci redko hodili v šolo. Vaški župnik oče Palluy pa je prepoznal Louisovo bistroumnost in mu izboril mesto v krajevni šoli. Kmalu je postal najboljši v razredu. Šolanje je nadaljeval na Kraljevem inštitutu za slepe otroke v Parizu, ki se je pozneje preimenoval v nacionalni inštitut. Bil je zelo nadarjen učenec, odlično mu je šlo pri vseh predmetih. Posebno rad je imel glasbo, igral je klavir. Pozneje je postal organist v pariških cerkvah. Kot sedemnajstletni študent je začel poučevati mlajše učence algebro, slovnico, zemljepis in igranje orgel. Dve leti pozneje je tudi uradno postal učitelj v kraljevem inštitutu.

Kraljevi inštitut je bil znan po načinu tiskanja knjig za slepe, ki ga je razvil njegov ustanovitelj Valentin Haüy. Uspelo jim je izdelati le malo knjig, saj je bilo za izdelavo nekaj izvodov ene strani potrebnih več tednov dela. Debel papir so pritisnili na velike svinčene modele, da so se na njem pojavile izbočene latinične črke, ki jih je bilo mogoče otipati. Knjige so bile velike in okorne, branje pa počasno.

Usodno leto 1821

Za razvoj sistema brajice je bilo usodno leto 1821, ko je kraljevi inštitut obiskal Charles Barbier, stotnik francoskega topništva, in tam srečal Louisa Brailla. Barbier je za Napoleonovo vojsko razvijal metodo komunikacije, s katero bi si vojaki ponoči, brez svetlobe, lahko izmenjevali sporočila, imenovano nočno pisanje. Vendar je bil Barbierov sistem za vojake pretežak, niso se ga mogli naučiti, zato so ga preklicali.

Braille se je v ta sistem poglobil in ugotovil, da je vzrok neuspeha Barbierovega sistema v človeškem prstu, ki ne more razbrati znaka brez premikanja in tako ne more hitro brati črke za črko. Šele v 20. stoletju so dokazali, da tip (blazinice na prstih) ne more sprejeti več kot šest vtisov. Braille pa je tako v Barbierovem sistemu dobil navdih za novo metodo.

V najstniških letih je začel eksperimentirati z različnimi sistemi, dokler ni našel idealnega, ki je uporabljal šest pik. Njegova rešitev uporabiti celico s šestimi pikami, tako imenovano brajevo celico, pomeni revolucijo v komuniciranju za slepe. Brajica je sestavljena iz kombinacij pik, reliefno dvignjenih iz podlage, namenjena tipni zaznavi. Osnovni element je brajeva celica, v kateri je prostor za šest pik (v elektronski brajici osem), razporejenih v obliki pravokotnika. Pike so reliefno dvignjene nad površino, da jih je mogoče otipati. V pravokotniku sta vodoravno dve piki, navpično pa tri (v elektronski brajici štiri). Vsaka ima svoje ime, poimenovane so z vrstilnimi števniki. Prva pika je levo zgoraj, druga in tretja sta pod njo, četrta pika je v desnem stolpcu zgoraj, peta in šesta sta pod njo. Svoje delo je vrstnikom prvič predstavil leta 1824, ko je bil star 15 let.

Sistem za zapisovanje glasbe

Brailla videči učitelji takrat niso podpirali. Eden glavnih učiteljev je brajico na šoli celo prepovedal, kar pa je učence samo še bolj podžgalo, da so jo uporabljali. Louis Braille je v naslednjih letih nadaljeval razvoj sistema in razvil različne kode za matematiko in glasbo. Leta 1827 so izdali prvo knjigo v brajevi pisavi, leto pozneje pa je svoj sistem razširil na zapisovanje glasbe; na ta način so slepi glasbeniki ne le brali glasbo, ampak jo tudi sami skladali. Leta 1829 je Braille izdal delo z naslovom Metoda pisanja jezika, petja in glasbe s pomočjo povišanih točk za uporabo slepih oseb, v kateri je Barbieru priznaval vse zasluge za iznajdbo pisanja s pikami, to pa je pomenilo tudi uradno rojstvo brajice.

Po letu 1830 so se pri Louisu pokazali prvi znaki tuberkuloze, pljučne bolezni, za katero takrat še niso poznali zdravila. Njegovo zdravje se je ves čas slabšalo. Umrl je 6. januarja leta 1852, dva dni po svojem triinštiridesetem rojstnem dnevu. Pokopali so ga v rodnem Coupvrayu. Sto let pozneje, leta 1952, so njegovo truplo premestili v Pariz in ga pokopali v Panteonu, kar je najvišja čast, ki lahko doleti francoskega državljana.

Mednarodno priznanje 26 let po smrti

V pariškem kraljevem zavodu, kjer je Braille delal kot pomožni učitelj, je bila uporaba brajeve pisave dovoljena šele leta 1850. Leta 1878, davno po njegovi smrti, pa je doživela tudi mednarodno priznanje, ko so jo na pariškem kongresu evropskih narodov priznali kot najboljšo pisavo za slepe in tako končali zmedo na tem področju.

Razvoj tehnologije je vplival tudi na razvoj brajeve pisave. Od začetkov, ko so brajico pisali s šilom in posebej za to oblikovano tablico, jo je zdaj mogoče pisati z brajevim pisalnim strojem ali jo natisniti s pomočjo računalniške opreme in brajevega tiskalnika. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je izum elektromehanskega brajevega modula, ki je omogočal prikaz in izbris brajevega znaka, pripeljal do izuma brajevih zaslonov in brajevih vrstic, s pomočjo katerih lahko slepi dostopajo do digitalnih vsebin prek računalnika. Gre za tipkovnici podobno elektronsko napravo, na kateri se besedilo z računalniškega zaslona pretvarja v brajevo pisavo.

V brajici tako niso samo tiskani časopisi ali knjige, ampak je v uporabi tudi v primeru, ko slepi z brajevo vrstico bere digitalne vsebine z računalnika ali drugih sodobnih naprav. Po pravilih ZZZS lahko od leta 2020 vsak slepi na pet let uveljavlja pravico do brajeve vrstice oziroma brajevega pisalnega stroja. Zato uporaba pisave narašča, pravijo v zvezi društev slepih in slabovidnih. Mnogi slepi pa radi povedo, da brajeve knjige v fizični obliki ne more nič nadomestiti.