Še vedno veliko odpadkov v kraških jamah in breznih

Ljubljana – Člani jamarskega kluba Krka so se po obvestilu domačinov z Velikega in Malega Korinja o onesnaženju v Korinjski jami v občini Ivančna Gorica spustili v podzemlje. Na dnu 45 metrov globoke jame so našli živalske kosti in precej svež kadaver. V jami je še veliko starejših odpadkov, po besedah domačinov od avtomobilskih delov do drugih odpadkov iz gospodinjstev.

Podobnih primerov je po Sloveniji še zelo veliko. V preteklosti je bila problematika slabo raziskana oziroma evidentirana, poleg tega so bili ljudje na žalost navajeni, da so odpadke preprosto odpeljali v kakšno bližnje brezno ali jamo v gozdu, šele zadnja desetletja je z urejenim sistemom odlaganja odpadkov tega manj, čeprav še zdaleč ni izkoreninjeno, pojasni Jure Tičar, raziskovalec na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU in vodja službe za varstvo jam pri Jamarski zvezi Slovenije.

»V raziskavi, v katero smo vključili skoraj 7000 jam, ugotavljamo, da je onesnaženih okoli petina, če torej izsledke razširimo na vseh 12.588 jam, jih je onesnaženih najmanj 2500. Verjetno pa precej več, saj jamarji v zadnjem obdobju še nismo mogli preveriti, kakšno je stanje v vseh jamah,« pove Tičar.

Ogrožanje vodnih virov

»V kraškem svetu se onesnaževala razmeroma hitro prenašajo do vodnega izvira. Količina onesnaževal se večinoma zmanjšuje le z mešanjem voda, ne pa na druge načine kot pri nadzemnih vodah, kjer se voda vsaj delno samoočiščuje skozi prodne nanose ali vegetacijo. Vpliv onesnaženosti jam z odpadki na kakovost podzemnih voda sicer še ni bil konkretno raziskan. Ves čas so za podzemne vode sicer problematični kmetijstvo, prometnice, industrija, fekalije, za divja odlagališča na krasu pa lahko rečemo, da so to speči odpadki, za katere niti ne vemo, kakšna je njihova struktura, kako globoko pod površjem so zakopani in kdaj bi lahko povzročili veliko okoljsko škodo, če bi se denimo razlila nevarna snov v odvrženem sodu. So pa ti odpadki neposredna grožnja za ranljive podzemne habitate,« opozori Tičar.



Pri odlaganju živalskih ostankov, kot v zgoraj opisanem primeru, je pomembno, zakaj je žival poginila. »Ali je šlo za zakol ali je bila žival bolna? Če drži drugo, lahko hitro postane vir bolezni za podzemni kraški svet,« poudari Tičar in doda, da tako še vedno odvržejo veliko kadavrov in drugih živalskih odpadkov. Problema se zavedajo tudi na okoljskem inšpektoratu, kjer opozarjajo, da ta praksa kaže na kršitve zlasti na področjih reje živali, mesne proizvodnje in lovstva. »Z ozaveščanjem teh tarčnih skupin in splošne javnosti ter s poostrenim nadzorom teh območij bi morali problem odstraniti pri viru. Odmetavanje živalskih trupel in drugih odpadkov v jame in brezna je še posebej skrb vzbujajoče, saj se zaradi specifike kraškega sveta lahko hitro zgodi, da so ogroženi vodni viri,« opozarjajo na inšpektoratu.

Jame so naravna vrednota in kot take v lasti države, ki mora zanje tudi skrbeti. A čiščenje jam je bolj ali manj prepuščeno lastni pobudi jamarskih društev. Do zdaj so jamarji po podatkih jamarske zveze očistili okoli dvesto jam, težava pa je pomanjkanje finančnih sredstev in kadra. »Zato se morajo na tem področju društva povezovati. Dober primer je na primer projekt Life Kočevsko, ko so s pomočjo evropskih sredstev, odkrili in očistili nekaj najbolj problematičnih onesnaženih jam.«

Pove še, da trenutno v raziskavi, ki jo vodi, ugotavljajo, katere so jame, ki bi jih morali na podlagi različnih parametrov - od položaja jame v prostoru do sestave odpadkov - prioritetno očistiti. Rezultati bodo znani v mesecu ali dveh. Ob tem pa seveda nenehno poteka ozaveščanje prebivalcev, naj tega ne počnejo, ker so lahko vplivi onesnaženja na kraškem svetu lahko za okolje (in tudi za ljudi) zelo negativni.