S čigavo podporo bodo Šarčevi vladali

Ljubljana – Minister za zdravje Aleš Šabeder se bo prihodnji teden znova sestal s poslanci Levice, da vidijo, ali je možno najti skupni jezik pri zamisli o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Za pogodbeno partnerico koalicije je to pogoj za nadaljevanje sodelovanja z vlado, o čemer bo svet stranke odločal v prihodnjih tednih. Točk, v katerih se razhajajo, je še cela vrsta, a po mnenju političnih analitikov kakih usodnih premikov na politični sceni v kratkem ni pričakovati.

Predsednik vlade Marjan Šarec na vprašanja, ali si še predstavlja sodelovanje z Levico, če bo ta glasovala proti proračunskim dokumentom, ter ali bo nanje vezal zaupnico, skopo odgovarja, »da je o vsem tem še prezgodaj govoriti«. Tudi s koalicijskimi partnerji po naših informacijah o tem, ali bo na novembrski seji posegel po težkem orožju, še ni razpravljal.

Bo pa pri odločanju, kdo bo še podpiral Šarčevo manjšinsko vlado, gotovo ključno ukinjanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Vladna peterica je tako v koalicijski pogodbi kot v sporazumu z Levico napovedala njegovo ukinitev, a je za Levico tempo, s katerim se loteva zadeve, bistveno prepočasen.
 

Tri točke preloma

V parlamentarni postopek je vložila svoj zakonski predlog, z utemeljitvijo, da gre za »nepravičen davek, ki ga moramo v enakem znesku plačevati vsi, ne glede na dohodek in socialni položaj; 35 evrov na mesec, oziroma 420 evrov na leto plačajo tako upokojenec s 400 evri pokojnine kot poslanec ali menedžer«, poleg tega pa 50 milijonov evrov ostane v zavarovalnicah. Izpad bi nadomestili z višjimi prispevnimi stopnjami. Minister za zdravje pa je pripravil dvostopenjski predlog, po katerem bi v prvi fazi pavšalni prispevek prenesli na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pri čemer bi ga plačevalo tudi okoli 120.000 ljudi, ki danes nimajo dopolnilnega zavarovanja, v drugi pa bi oblikovali solidarnostno lestvico, po kateri bi prispevek jemali od neto plače.

Druga točka razhajanja je davčna reforma, s katero bodo največjih odpustkov pri dohodnini deležni najbolje plačani, tistim z minimalnimi plačami pa se bo na letni ravni bolj malo poznalo.

Tretje področje, kjer se lomijo kopja, je predlog ukinitve dodatka za delovno aktivnost pri denarni socialni pomoči. Za Levico je to še en protisocialen in neoliberalen ukrep, ki bo prizadel najšibkejše v družbi. Argumenti ministrice za delo Ksenije Klampfer in večine koalicije, z izjemo SD, da bo država letos, kljub najnižji brezposelnosti, samo za denarne socialne pomoči namenila 270 milijonov evrov, kar je 125 milijonov več kot leta 2012, sredi najhujše krize, ter da je socialna pomoč danes 74 odstotkov višja, kot je bila tedaj, je ne prepričajo. Za vse socialne transferje bo država letos porabila 155 milijonov evrov več, kot je lani.
Začetek konca ali konec začetka

Prav obravnava predloga o ukinitvi dodatka za delovno aktivnost na seji parlamentarnega odbora za delo prejšnji četrtek je sprožila pravo besedno vojno. Predstavniki Levice so s postopkovnimi in drugimi manevri na vsak način poskušali tako podaljševati sejo, da ne bi prišlo do glasovanja, kar jim je uspevalo kar 13 ur. Koordinator Levice Luka Mesec je potem najavil »začetek konca sodelovanja«.





Na drugi stani pa tako predsednik vlade kot prvak Desusa Karl Erjavec soglašata, da gre za konec začetka. »Želel bi, da bi bila Levica bolj konstruktivna pri sodelovanju s koalicijo,« je izpostavil predsednik Desusa, ki pa se je kot ne prav konstruktivnega pokazal z vložitvijo dopolnila za izredno uskladitev pokojnin v letu 2020. Koalicijski partnerji so namreč sklenili, da dopolnil na proračunske dokumente ne bodo vlagali. Ob vztrajanju in kršitvi dogovora Desusa bi lahko svoje dopolnilo vložili tudi v SAB. Obe stranki svoje volivce iščeta prav med upokojenci.

Ob nizki javnomnenjski podpori obeh ter tudi SMC pa si koalicijski partnerji, kot vse kaže, prav nič ne želijo na volitve. Glede na izjave prvaka NSi Mateja Tonina in tudi ocene koalicijskih sogovornikov je zato ob morebitnem odhodu zunanje partnerice Levice bolj kot njena zamenjava s NSi ali celo SNS verjetno, da bi se manjšinska vlada odločila za sodelovanje z različnimi partnericami pri različnih projektih.

Analitiki vsaj kratko- in srednjeročno ne pričakujejo velikih premikov na politični sceni. Levica je v vsakem primeru pred dilemo, saj se pod politike, ki jih vidi kot neoliberalne, ne more podpisati in svoje volivce lažje prepriča kot opozicijska stranka, hkrati pa je vprašanje, kako bo svojo agendo potem sploh lahko uresničevala.