Rusi so se čudili, zakaj zganjamo tak cirkus

»Za popolno razumevanje tedanjega dogajanja se je treba preseliti v takratne razmere. Stalinova smrt, Hruščov, rahla liberalizacija, vsi smo pričakovali, da se bo v tedanji Sovjetski zvezi veliko spremenilo,« se spominja tistega časa Marjan Sedmak, ki je bil tedaj Delov dopisnik iz Moskve.

»Leta 1968 so že zgodaj poleti organizirali vojaške vaje Rdeče armade na območju jugozahodne Ukrajine. Spominjam se ne le velike vročine, ampak tudi pritožb, ki jih je bilo mogoče slišati, saj naj bi vojska zaradi dolgih manevrov precej trpela. Hkrati pa so se dogajale stvari na Češkoslovaškem. Aleksander Dubček in Josef Smrkovsky, društva pisateljev, in seveda smo vsi pričakovali, da se bo nekaj zgodilo, pa tudi upali, da bo reformatorjem v Pragi uspelo. Čakali smo, kaj se bo zgodilo, in vsi jugoslovanski dopisniki smo bili do 3. avgusta v Moskvi. Takrat smo izvedeli za sestanek v Čierni nad Tisou in dobili smo vtis, da sta tam češkoslovaško in sovjetsko vodstvo vendarle sklenili dogovor.

Skratka, nastal je vtis, da je zdaj zadeva kolikor toliko urejena. V tej napeti situaciji pred tretjim avgustom je edino dopisnik beograjske Politike izmed vseh jugoslovanskih dopisnikov šel na dopust. Drugi smo čakali in četrtega avgusta sem že telefoniral na sovjetsko zunanje ministrstvo. Mi smo bili kot tujci namreč 'zaprti' v Moskvi in za vsako potovanje iz Moskve, in to po čisto določenih cestah ali železnici, si moral zaprositi in čakati na dovoljenje.

Pljunek proti »Rusu«

Dvajsetega avgusta sem bil še doma na dopustu in sem navsezgodaj, tako kot vsak drug dan, vklopil kratkovalovni radio, prek katerega sem lahko poslušal BBC in Glas Amerike – tedaj seveda ni bilo nobenega interneta in podobnih sodobnih informacijskih kanalov – in slišal, da so čete Varšavskega pakta vkorakale na Češkoslovaško. Za vrnitev v Moskvo sem moral najprej na češkoslovaški konzulat v Zagreb, da sem dobil prepustnico za vožnjo čez njeno ozemlje. Vožnja v Moskvo je bila dolga, več kot 2000 kilometrov. Ko smo se peljali čez Češko, šli smo namreč čez Košice, so bili vsi prometni znaki podrti, zato smo ljudi morali spraševati za smer. Nerodno je bilo to, da sem na avtomobilu imel sovjetsko, moskovsko registracijo, sicer tisto za tujce, a je bila vseeno oznaka SU (Soviet Union) na njej. Spomnim se, da sem naprej od Košic neko žensko spraševal, kje je pot proti poljski meji, pa je samo pljunila proti meni, mislila je, da sem Rus.

V Moskvi je bilo tedaj zelo napeto vzdušje. Njihova doktrina se je namreč spremenila čez noč in vladal je strah, da bo šla sovjetska vojska še naprej. Na jugoslovanskem veleposlaništvu smo imeli vsak dan sestanke, tedanji veleposlanik je bil Baja Vidić, Titov tesni sodelavec še iz časov Užičke republike. Na vrhu jugoslovanskega veleposlaništva v Moskvi je obstajal prostor, ki smo ga imenovali 'buvara', obdelan s kosi plastike, ki so jih skrivaj prinesli iz Jugoslavije, da Rusi ja ne bi vedeli, da imamo skrivnosti pred njimi. 'Buvara' je bila s tem zvočno izolirana in tam so se mlele novice. V Jugoslaviji so se tedaj začele čete premeščati z zahoda na vzhod, proti madžarski meji, odstavili so tedanjega ministra za obrambo generala Gošnjaka in to je Ruse precej vznemirilo.

Slovenski polkovnik Rdeče armade

V Moskvi je tedaj živel Slovenec Janez Kos, po rusko Janez Francevič Kos – »očestvo« je obvezno oziroma vljudno v ruskih manirah – in je bil polkovnik sovjetske vojske. Kot mladega partizana so ga leta 1946 poslali na šolanje v Sovjetsko zvezo, leto 1948/49 (informbiro) pa je preživljal nekje za Uralom. Tedaj so se vračali samo tisti, ki so bili bliže Moskvi. Sistem je namreč deloval tako, da so ob treh zjutraj izvedeli, da gre dopoldne letalo za Beograd, in če ne bodo na njem, bodo morali ostati. Kos je zato ostal v SZ, postal polkovnik in pozneje profesor na akademiji oklepnih vojsk v Moskvi, napisal je tudi nekaj učbenikov. Midva sva se dobivala enkrat na mesec, kaj popila in pojedla. Takrat nisem niti pomislil, da bi lahko šlo za kaj obveščevalnega pri tem, pa tudi ne spominjam se, da bi me on kaj takega spraševal. Me je pa konec septembra ali v začetku oktobra leta 1968 poklical, če se dobiva na večerji. Tedaj sva se prvič pogovarjala nekaj takega, ko me je vprašal, 'pa kaj vi norite tam v Jugoslaviji. Premeščate čete, mi pa še tega, kar imamo, ne moremo obvladati', mi je dejal. Potem sem od njega in od drugih slišal, kako je pravzaprav prišlo do intervencije na Češkem, od 'prijateljske' atmosfere iz časa sestanka v Čierni nad Tisou, konec julija in v začetku avgusta.

Že sama invazija ni potekala, kot so si zamislili. Čete so bile utrujene po dolgotrajnih manevrih, primanjkovalo jim je tudi vode, povečalo se je število dezerterjev … Kot mi je povedal, so imeli Rusi težave s preskrbo poletnih manevrov, za katere niso načrtovali, da bodo trajali dva meseca. Zato je vojska začela pritiskati za invazijo in, kot mi je kasneje povedal še prijatelj v Varšavi, sta bila najbolj nepopustljiva Władysław Gomułka, prvi sekretar Poljske delavske stranke, in vzhodnonemški vodja Erich Honecker. Oba sta pritiskala na Moskvo, da če Rusi ne bodo uredili zadev na Češkem, potem tudi na Poljskem in v Vzhodni Nemčiji ne bodo več mogli nadzorovati razmer. To je zagotovo vplivalo na to, da se je veter obrnil v drugo smer in je prišlo do invazije.

Sestanek v »buvari«

Da se vrnem k svojemu prijatelju Janezu Kosu, ki ga je dajalo domotožje, saj kot vojak ni smel potovati nikamor iz SZ. Takrat sem, naiven, kot sem bil – tedaj sploh nisem razmišljal o obveščevalnih zadevah – na naslednjem sestanku na veleposlaništvu, v naši 'buvari', povedal, da se Rusi čudijo, da mi zganjamo tak cirkus, če oni še tega ne morejo prežvečiti, kar imajo. In naslednji dan je prišel v Moskvo iz Beograda neki Đorđe, ki je pred tem že delal na jugoslovanskem veleposlaništvu. Prijazen poba, tako kot vsi obveščevalci, in še njemu sem moral to zgodbo še enkrat razložiti, nakar mi reče: 'Pa saj bi lahko ti delal za nas.' A sem mu potem prijazno rekel, da so oni diplomati in zaščiteni kot medvedi, jaz pa sem samo navaden novinar, in ga zavrnil.

Mogoče je ta informacija imela določen vpliv, saj so se potem proti zimi začele zadeve umirjati. Seveda je invazija na Češkoslovaško sprožila nov proces v ravno nasprotno smer od tistega, kar smo pričakovali, da bo namreč v Rusiji prišlo do decentralizacije, postopne demokratizacije in tako naprej. Bolj se je začela spet poudarjati enotnost mednarodnega delavskega in socialističnega gibanja, na drugi strani pa je to spodbudilo nastanek tako imenovanega 'evrokomunizma' oziroma nastanka 'socializma s človeškim obrazom', ki so ga potem zagovarjale komunistične partije Italije, Španije, Finske, Belgije …«, se obdobja invazije na Češkoslovaško spominja takratni Delov dopisnik iz Moskve Marjan Sedmak, ki je bil pozneje še dopisnik Dela iz Rima, Bonna in avstrijske Koroške.