Ribiči so vsake štiri leta predvolilna tema

Slovenski ribiči so bili včeraj precej vznejevoljeni, ko smo jih spraševali o domnevnih pripravah na slovensko-hrvaški sporazum, ki bi njim omogočal ribolov do Umaga, hrvaškim ribičem pa do Kopra. Prepričani so namreč, da gre spet le za predvolilno temo.

Da sta se v zvezi s tem z nekaterimi hrvaškimi ribiči med drugim sestala tudi hrvaška ministrica za kmetijstvo Marija Vučković in zunanji minister Goran Grlić Radman, so se v preteklih dneh razpisali hrvaški mediji. Slovenski ribiči so kakršen koli pogovor na to temo z našimi državnimi predstavniki zanikali, zatrdili so tudi, da o domnevnem dogovarjanju med obema državama ne vedo ničesar. Z zunanjega ministrstva pa so sporočili le, da dialog s Hrvaško krepijo.
 

»Do zdaj se je še vsak poskus iskanja rešitev izjalovil. Že pred 20 leti smo sprejeli SOPS (Sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju, op.p.), ki je slovenskim in hrvaškim ribičem omogočal ribolov od Debelega rtiča do Vrsarja, a iz vsega skupaj ni bilo nič,« je povzel Silvano Radin, slovenski ribič z največjim številom hrvaških kazni zaradi ribolova čez sredinsko črto Piranskega zaliva. To je namreč morska meja z našo državo, ki jo ves čas priznavajo Hrvati. Slovenija se po drugi strani sklicuje na štiri leta staro arbitražno razsodbo, ki pod naše okrilje šteje tri četrtine zaliva.
 

Kazni ribičem z obeh strani se kopičijo

»Že dolgo ne štejem več, koliko kazni sem dobil. Vem pa, da so nekatere pravnomočne in da je naš odvetnik dal pritožbo na ustavno sodišče,« omeni Radin. Največja težava z ribištvom pri nas je, pripomni, da je to daleč od dobičkonosne dejavnosti. Sam je zato odprl še ribarnico, drugi ribiči si pomagajo s turizmom.
 

Ivica Senjak, odvetnik slovenskih ribičev iz Pulja, s katerim ima naša država pogodbo o sodelovanju, nam je povedal, da se kazni kopičijo. »Tega je na tisoče, povprečno 60 na mesec; nekaj zadev je še na prvi stopnji, večina jih je na drugi, so pa med njimi tudi že pravnomočne, zato smo se pritožili na ustavno sodišče,« razloži odvetnik. Po njegovih besedah sodniki različno odločajo o teh zadevah, celo na istem sodišču se zgodi, da eden zadevo zavrne, drugo pa obsodi. Kot ugotavlja, pa je v zadnje pol leta število kazni nekoliko upadlo, kar pomeni, da ribiči predvidoma manj prestopajo »hrvaško mejo« v zalivu. Na vprašanje, ali ukvarjanje s kaznimi slovenskih ribičev predstavlja glavnino njegovega dela, Senjak odgovori pritrdilno. Obrnili smo se tudi na zastopnika hrvaških ribičev, slovenskega odvetnika Miho Kozinca, a ni bil dosegljiv.

 

 

Za kakšno rešitev bi se zavzeli ribiči?

»Vsako leto pred volitvami se politiki in potem še novinarji spomnijo na nas,« je dejal ribič Kristjan Jež. »Kar se mene tiče, bi imeli vsi ribiči ob Piranskem zalivu, pa naj bodo s Kopra ali Savudrije, pravico loviti. Je pa res, da je Hrvatov bistveno več in so bolje opremljeni, kar pomeni, da bi bilo manj dela za nas – pa še nas je preveč v tem koščku morja, ki ga imamo,« pa je izpostavil koprski ribič Renato Bonja. »Govorice je nesmiselno komentirati. Če pa bi do kakšnega takega dogovora o ribolovi med državama res prišlo, bi moral upoštevati enaka pravila in določitev posameznih območjih, kjer bi to veljalo. Seveda, bi morali interes za to pokazati tudi slovenski ribiči,« podčrta Aleš Bolje, vodja svetovalne službe za ribištvo.
 

 

»Dnevno dobivam kazni, tudi večkrat, ampak se s tem sploh ne obremenjujem več. Ribiči se večinoma med seboj dobro razumemo,« izpostavi hrvaški ribič Ecio Kocijančić iz Savudrije. Kako pa gleda na morebitni sporazum, ki bi v teritorialnih vodah obeh držav omogočal skupni ribolov? »Za nas bi bilo to sprejemljivo, ampak slovenski ribiči na to ne bodo pristali, saj imajo boljše morje, mi pa smo toliko večji,« odgovori. V nasprotju z njim pa Daniele Kolec, ki je med hrvaškimi ribiči najglasnejši, ocenjuje, da za iskanjem tega dogovora najverjetnje stoji slovenska vlada, ki si na ta način želi zagotoviti podporo pred volitvami oziroma namerava pogojevati hrvaški vstop v Schengen.