Razgrabili 2000 pisanic iz Adlešičev

Eden od vrhuncev slovenske ljudske umetnosti so belokranjske pisanice in drsanke. »Slovanski narodi imamo lepe primerke krašenja velikonočnih jajc, a naše pisanice in drsanke so samosvoje in prepoznavne. Spadajo v sam vrh evropske tradicije krašenja velikonočnih jajc,« pravi Andreja Brancelj Bednaršek, direktorica Belokranjskega muzeja Metlika. V obsežni zbirki hranijo pisanice, stare tudi sto let.



V bogati zbirki pisanic in drsank, ki jo imajo v Belokranjskemu muzeju Metlika, je več kot 500 okrašenih velikonočnih jajc. Številni primerki so predstavljeni na stalni razstavi, ki so jo že pred desetletji zaradi velikega zanimanja in skrbi za krhke eksponate dopolnili s potujočo razstavo. »Še vedno se nam zgodi, da se kljub skrbi in previdnosti kakšna pisanica uniči,« razlaga sogovornica. Najstarejše pisanice, ki jih imajo, niso izpihane, kot jih poznamo sedaj, ampak polne, saj se vsebina posuši.



Danes poznamo pisanke in drsanke predvsem kot mojstrske tradicionalne izdelke, ki so že vrsto desetletij najbolj znan belokranjski spominek. Prvi pa jih je javnosti predstavil Janko Barle, ki je o njih pisal leta 1893 samo zato, »da se stvar, za katero se do sedaj ni nikdo zanimal, povsem ne pozabi.« Razložil je tehniko izdelovanja pisanic, ki so narejene v batik tehniki, kjer površino, ki naj bi po barvanju ostala nepobarvana, zaščitimo z voskom.
 

Čebelji vosek za prekrivanje

Na prvi pogled se zdi, da je risanje – po belokranjsko pisanje – po jajcu preprosto, toda rokovanje s pisalko oziroma pisačem, držalom z lijačkom, zahteva spretnost. V lijaček se da čebelji vosek, ki se ga nad svečo stopi in poriše jajce. »Ponavadi vidimo ženske, ki so osvojile tehniko in znajo s pisačem narediti prelepe pisanke. A ko se človek tega loti, hitro ugotovi, da to še zdaleč ni preprosto,« razloži Andreja Brancelj Bednaršek. Njihova zbirka to odseva: »Pisanice, ki jih imamo v zbirki, so odsev časa in lahko vidiš zgarano roko, ki se je tresla, ko je delala pisanico.«

Pomemben napotek začetnikom je, da se lotijo preprostejših geometrijskih likov in da jajce s črtami razdelijo na posamezna polja, te pa se potem popolnijo z pikami, spiralami, valovnicami… Pravzaprav je pametno, da človek že pred krašenjem ve, kakšno pisanico bo izdelal: kaj bo bele, kaj rdeče in kaj črne barve – če ostanemo le bi danes najbolj uveljavljenih barvah pisanic.

Nekoč so uporabljali različne naravne barve, saj so rdečo dobili z brazilskim lesom ali pa so v vodo namočili rdeč krep papir. Za rumeno so uporabili češmin in žafran, za sivkasto rdečo jelšo in češnjo, za črno barvo hrast in jelšo. Rdeče-rjavo barvo je dala čebula… Danes za prvo barvanje v rdeči barvi še vedno uporabljajo krep papir, pri drugem pa dajo jajce, ki je na novo porisano z voskom, v hladno in soljeno tekstilno črno barvo in ga skuhajo.

Raznolikost motivov

Za ohranitev in populariziranje pisanic in drsank pa gre zahvala Božu Račiču (1887-1980), ki je bil pet let, od leta 1919 do 1924, učitelj v Adlešičih, potem pa do leta 1946 ravnatelj Državnega osrednjega zavoda za žensko domačo obrt v Ljubljani. Zanimali so ga domači običaji, noše in ročna dela, o čemer je pisal številne članke. Toda od vsega narodnega blaga, ki ga je videl, so ga – po njegovih besedah – najbolj pritegnile adlešičke pisanice, ki jih do takrat ni poznal.



Profesorju Albertu Siču je pomagal pri pripravi zbirke narodnih okraskov na pisanicah, tako da sta na 84 primerih risanih belokranjskih pisanic predstavila raznolikost motivov in možne kombinacije. Enako, če ne še bolj, pa je bilo pomembno, da je ne samo zbiral pisanice in drugo narodno blago, ampak je ljudi spodbujal k izdelovanju pisanic, tkanju platna in vezenju vezenin. Leta 1920 je s šolo na sejem v Ljubljano pripeljal 700 pisanic iz Adlešičev, dogodek pa je bil zelo odmeven. Naslednje leto, ko so se predstavili z izdelki domače obrti, pa so obiskovalci hitro raznesli preko 2000 pisanic. Marsikatera belokranjska družina je potem nekoliko bolje živela zaradi izdelovanja pisanic, ki so jih prodajali preko prodajalne Dom.
 

Čas brez velike noči

Po 2. svetovni vojni je bila tradicija izdelovanja pisank še vedno zelo živa, saj so jih »pisali« celo za obletnice. Potem je prišlo manj prijazno obdobje, ko »ni bilo velike noči«, vendar so v družinah ohranjali tradicijo še naprej. »Ustvarjalke so naučile hčere in vnukinje izdelovati pisanice in tradicija ni nikoli zamrla,« razloži Andreja Brancelj Bednaršek. Podobno velja za drsanke, velikonočna jajca iz Bele krajine, ki so v tehnološkem smislu preprostejša od pisanic, saj se jih barva le enkrat, potem pa se motive zdrgne z nožkom ali škarjami. Če so za pisanice značilni predvsem bolj geometrijski liki, imajo pisanice raznoliko rastlinsko in nabožno motiviko, saj je svoboda ustvarjalcev veliko večja.

Belokranjski muzej Metlika se je pisanicam in drsankam poklonil s prvo občasno razstavo v devetdesetih, ki ji je sledila razširjena stalna razstava. Leta 1993, ko so izdali knjižico Belokranjske pisanice, je bilo zanimanje zanje že veliko, postale pa so tudi najbolj prepoznaven belokranjski spominek. V zadnji četrtini 20. stoletja so prevladovale črno-belo-rdeče pisanice, jajca pa so začeli pred »pisanjem« tudi izpihovati in skozi luknjici dajati rdečo volno, s cofkom na spodnji strani in zanko za obešanje na zgornji.



»Pomembno je, da v ključnih letih, ko bi lahko ta ljudska dediščina utonila v pozabo, do tega ni prišlo,« ocenjuje Andreja Brancelj Bednaršek, ki dodaja, da je danes tradicija izdelovanja pisanic in drsank zelo živa. Če ne bi bilo epidemije bi tudi muzej v tem času organiziral tradicionalno delavnico, ki pa je le ena od mnogih, s katerimi že vrtčevskim otrokom, osnovnošolcem in vsem, ki jih to zanima, pokažejo izdelavo belokranjskih pisanic. Raznoliki primeri velikonočnih jajc, ki jih sprejemajo v njihovem muzeju, pa potrjujejo, da je domišljija skorajda ne pozna meja.