Morda žalosten pogled za ta letni čas je bil zadnje dni na smučarske strmine priljubljenega zimskega središča Bad Kleinkirchheim pri naših severnih sosedih, a so upravitelji smučišča temperature pod lediščem izkoristili za izdelavo umetnega snega in pripravili vrhunsko belo podlago. Umetno so zasnežili prav vse 103 kilometre prog in tako obratujejo vse žičniške naprave.

Ker na smučiščih tudi konec tedna ni bilo pretirane gneče, je kazalo, da je pred tamkajšnjimi turističnimi delavci slaba sezona, a to ne drži, saj je letos prvič po epidemiji covida, da se pravi ljubitelji smučanja vračajo, zato si obetajo dober izkupiček. Da ni bilo gneče, gre pripisati velikemu številu smučarskih prog, saj se, četudi je smučišče dobro obiskano, množica razporedi.

Poletni prihodki so še vedno manjši od zimskih

Cene smučarskih kart in nastanitev so to sezono zrasle v primerjavi z minulim letom (dnevna vozovnica za odrasle stane 67 evrov, za otroke 33), vendar je to, je poudaril Jakob Forsting iz koroškega turističnega urada, odziv na višje stroške. Zavedajo se, pravi, da se morajo prilagajati tako podnebnim spremembam, ki jih prikrajšajo za naravni sneg, kot navadam gostov, zato že dolgo niso več osredotočeni na zimsko sezono, ampak je vse večji poudarek tudi na poletni. »Približno pol pol je razmerje gostov med poletno in zimsko sezono,« ugotavlja Forsting in dodaja, da pa prihodki poleti navadno niso večji. »V poletnih mesecih ponudniki cene prilagodijo oziroma znižajo v primerjavi z zimskimi, ko so zanje seveda stroški precej večji.«

Bad Kleinkirchheim sicer ni sinonim le za smučarske užitke, ampak že ime kraja z začetnim Bad (toplice) pove, da je povezan s termalnimi vrelci. Na majhnem območju je na desetine bazenov s termalno vodo, prav tako leži na območju gorovja Nockberge in Unescovega biosfernega parka. Ključni pomen naravnega parka je model sonaravnega gospodarjenja in varovanja narave.

Če so smučarji in zlasti otroci morda razočarani zaradi pomanjkanja naravnega snega, se tega razveselijo predvsem tisti rekreativci, ki imajo raje pohodništvo kakor smučanje. Pohodi po tamkajšnjem gorovju so v takšnih razmerah precej enostavni, zlasti pa varni, saj jim ne pretijo snežni plazovi, značilni za gole vrhove brez vegetacije.

Biosferni rezervat Nockberge se namreč ponaša z edinstvenimi geografskimi in fizičnimi značilnostmi, po katerih se razlikuje od drugih gorskih območij. »Gorske oblike so okrogle in gladke, skoraj brez vegetacije, kar daje območju poseben videz, ki spominja na mojo plešasto glavo,« se je pošalil naravovarstveni nadzornik Johannes Napokoj, ki ima, kot je povedal, prednike pri nas na Kočevskem.

Najvišji vrh v bližini in drugi najvišji v rezervatu je Großer Rosennock, ki se dviga 2440 metrov nad morsko gladino (prvak, gora Eisenhut, je le za meter višja). Kljub višini je vzpon na Großer Rosennock razmeroma preprost, saj poti niso strme, zato je dostopen za pohodnike vseh starosti in sposobnosti. Vrhovi so lažje dostopni, če se do startne točke povzpnemo z gondolo iz St. Oswalda.

Sicer pa je poletje tisto, ki prinaša v Nockberge poseben čar, saj se celotno območje spremeni v raj za kolesarje in pohodnike. St. Oswald je še posebej priljubljen med kolesarji zaradi privlačnih poti s čudovitimi razgledi. Z vrhov seže pogled tudi v naše kraje – do Pece in Mangarta na drugi strani.

Skrb za živali

Zadnje dni je v visokogorju zapadlo ravno toliko snega, da so se videle sledi živali, ki tam domujejo. »Volkovi so tu pogosti, tudi medved kdaj pride, sicer pa je tu raj za divjad in več vrst ptic,« je pojasnil Johannes Napokoj in pokazal na zajčje stopinje v snegu. »Največ težav imamo s pohodniki, ki psa spustijo s povodca, čeprav je to prepovedano. Divjad se psa namreč prestraši, saj ga zamenja za zver. Poleti, recimo, lahko to zelo vpliva na življenje svizca, kakor tudi preleti z dronom, ki so prav tako prepovedani. Svizec namreč dron lahko zamenja za ptico ujedo,« je povedal naravovarstveni nadzornik.