Profesionalni športni amaterji in hujšanje z ozempicom

Po tem, ko je njegov oče psihiater dr. Janez Rugelj od svojih pacientov, ki so bili alkoholiki, zahteval športno udejstvovanje in zavezo, da bodo v nekaj letih prehodili slovensko planinsko pot ali pretekli polmaraton ali maraton, je tudi od svojega sina Sama Ruglja – publicista in založnika, solastnika založbe Umco, zahteval, da se že kot mladostnik udeležuje maratonov.

»Takrat zagotovo nisem tekel iz pravih vzgibov. To je bila slaba psihološka izkušnja in od teka sem se do pred desetimi leti distanciral.« Nato je v srednjih letih znova vstopil na področje rekreativnega teka in o svojih opažanjih objavil knjigo Delaj, teci, živi.

Kot je povedal v podkastu Na robu, je med drugim začel opažati, koliko ljudi se v srednjih letih vključi v določeno športno dejavnost – kolesarjenje, tek, gorski teki itd. in začne temu namenjati veliko časa. »S tem se začnejo ukvarjati tako resno, kot da je to njihov poklic, čeprav je jasno, da so že v letih, ko se kariere profesionalnih športnikov končajo. V profesionalnem amaterizmu, prežetem z doseganjem rezultatov in novim socialnim okoljem, najdejo svojo osebno izpolnitev, kar se začne negativno odražati tudi v njihovem osnovnem družinskem in partnerskem življenju.«

Poškodbe zaradi pretiravanja v srednjih letih

Poleg tega, opaža Rugelj, niso redke poškodbe, ki nastanejo zaradi preobremenjenosti in pretiravanja. »Telo ima pri določeni starosti že kar nekaj omejitev, ki so sicer individualno pogojene, kar pomeni, da marsikdo lahko naredi nekaj brez posledic in poškodb, medtem ko drugi pač ne. Ljudje srednjih let, ki se začnejo ukvarjati s športom, da bi dvignili kakovost življenja, si na koncu pogosto pridelajo trajne poškodbe in si bistveno okrnijo kakovost življenja do starosti.« Pri poškodbah amaterskih profesionalcev prednjačijo poškodbe kolena.

Sporno je, da se zdravilo predpiše nekomu samo zato, da bi malo shujšal

Sogovornik je zgrožen tudi nad podatkom, o katerem smo poročali v Delu, da je slovenski zdravstveni sistem v zadnjih nekaj letih predpisal kar za sedem milijon evrov vrednosti receptov za ozempic. Zdravilo je prvotno namenjeno za zdravljenje sladkorne bolezni, a ga množično predpisujejo za hujšanje. »Vnašanje ozempica – po katerem se po prenehanju uporabe spet zredimo, dolgotrajni učinki pa še niso znani – je individualna odločitev. Znano je, da ljudje s svojimi telesi delajo marsikaj, tudi bolj nevarnega. Problematično je to, da se v Sloveniji za estetsko hujšanje ozempic dobi tudi kar brezplačno na recept, torej v škodo zdravstvene blagajne. Čeprav bi moralo biti predpisovanje takšnega zdravila stvar specialistov, ga predpisujejo tudi osebni zdravniki, celo zobozdravniki.«

Zanimivo je tudi to, pravi sogovornik, da čeprav gre za tako visok znesek, kot je bil domnevno koruptivni nakup sodne palače, zaradi katerega se je zvrstilo kar nekaj odstopov, pa se javnost glede tega ne vznemirja preveč. »Mediji so o sodniški palači pisali vsakodnevno, o ozempicu, kjer je tudi problematična poraba javnih sredstev, pa skoraj nič.«

V podkastu je govora tudi o visokih stopnjah bolniške odsotnosti v Sloveniji, kjer je po mnenju sogovornika večji del razlogov treba iskati v slabih odnosih in neobstoju odnosov na delovnem mestu. »Če sem pohvaljen, če je moje delo priznano, tega ne izkoriščam, če imam težave, pa si skušam podaljšati vikende. Ljudje potem zbolijo v četrtek. To so stvari, ki jih mora najprej razčistiti vodja. Če je on že končna hierarhija in nima refleksije, je potem problem.«