Prlek, ki je pred stotimi leti krojil zgodovino

Medtem ko poslanci državnega zbora počitnikujejo, so stavbo zasedli delavci. Prenavljajo malo dvorano, za katero pomurski poslanci predlagajo, da bi dobila ime po Matiji Slaviču. Prleški teolog je med zaslužnimi za to, da danes praznujemo stoto obletnico priključitve Prekmurja Sloveniji. Veliko dvorano naj bi poimenovali po Francetu Bučarju.

Čeprav je Matija Slavič v zgodovini države pustil tako opazne sledi kot general Rudolf Maister in čeprav ga Prekmurci ob vsaki obletnici priključitve njihovega dela domovine omenijo, je ta mož širši javnosti še vedno neznan. Pa vendar je bil dvakrat rektor ljubljanske univerze, prvi je prevedel Sveto pismo v slovenščino neposredno iz hebrejščine, in predvsem, pripravil je memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija na pariški mirovni konferenci leta 1919 prvič javno zahtevala priključitev slovenskega ozemlja med Muro in Rabo jugoslovanski državi.
 

Boj za univerzo

Matija Slavič se je rodil leta 1877 v vasici Bučečovci, ki ima danes približno 250 prebivalcev in spada v občino Križevci. Tu je hodil v osnovno šolo, potem ga je izobraževanje odneslo iz domačih krajev. Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru, tam končal še bogoslužje, nato pa leta 1905 na teološki fakulteti na Dunaju diplomiral iz bibličnih ved. To je bil tudi njegov predmet na bogoslužju v Mariboru, kjer je poučeval do leta 1920, ko je bil imenovan za profesorja na teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani.

Prav v času, ko je bilo delovanje univerze ogroženo (pri centralistično usmerjenih strankah je prevladovalo mnenje, da so tri univerze v Jugoslaviji nepotrebno razkošje), je bil Slavič njen rektor. Ta položaj je zasedal v letih 1932–1933 in 1939–1941, s čimer se je zapisal v zgodovino kot edini rektor do zdaj z dvema ločenima mandatoma. V zadnjem je bil po funkciji imenovan v narodni sosvet Ljubljanske pokrajine, ki so jo zasedli Italijani. Delegacija tega sosveta, imenovali so jo tudi konzulta, je junija 1941 v Rimu obiskala Benita Mussolinija, piše Uroš Lipušček v knjigi Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919. Ker konzulta ni imela nobenega vpliva na italijansko fašistično oblast, je pol leta po tistem razpadla.
 

Obsojen in pomiloščen

Malo pred tem, ko je potekal politični boj za obstoj ljubljanske univerze, se je Slavič boril na drugi fronti, tudi tokrat brez orožja, le z znanjem in besedami. General Maister mu je konec leta 1918 zaupal referat za meje v Prekmurju in sodelovanje v jugoslovanski delegaciji na pariški mirovni konferenci. Pripravil je memorandum, s katerim je dokazoval, da živijo v Prekmurju in Porabju Slovenci, in čeprav ni šlo vse gladko (pri Porabju se načrti niso izšli), je dosegel določitev meje med Slovenijo in Madžarsko, ki velja še danes.



To je eden od redkih primerov v slovenski zgodovini, ko so po diplomatski poti dosegli cilj, je poudaril Franc Čuš, profesor zgodovine na ljutomerski gimnaziji, ki se je specializiral za obdobje narodnostnega gibanja od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne. Maister je bil sicer pripravljen tudi z orožjem pomagati Prekmurju, ustanovljena je bila celo posebna legija, a se naposled ni odločil za to.

Ko je Slavič končal misijo v Parizu, se je med drugim posvetil prevajanju Svetega pisma neposredno iz hebrejskega jezika. S tem se je ukvarjal več desetletij; umrl je namreč leta 1958, prva knjiga njegovega prevoda je izšla šele leto zatem. Po drugi svetovni vojni je Slavič pobegnil v severno Italijo, sodišče narodne časti ga je obsodilo z odvzemom narodne časti in premoženja ter mu naložilo prisilno delo, nato se je zavzel zanj predsednik SAZU in literarni zgodovinar France Kidrič, oče politika Borisa Kidriča. Pomilostili so ga, leta 1948 pa se je vrnil v Slovenijo in do upokojitve predaval na teološki fakulteti.
 

Nova spominska soba v Križevcih

Matija Slaviča še najbolje poznajo v njegovih domačih krajih, a tudi tam upajo, da se bo zavedanje dvignilo ob praznovanju stoletnice priključitve Prekmurja. V Križevcih so mu že pred časom postavili doprsni kip, čez mesec dni bodo odprli spominsko sobo, sicer pa njegove rojstne hiše, kjer bi lahko izvedeli kaj več o njem, ni več, prav tako se po njem ne imenuje nobena ulica ali trg. Morda bodo to spremenili v državnem zboru. Pomurski poslanci so namreč predlagali, da se mala parlamentarna dvorana po prenovi poimenuje po Slaviču.