Pripravljal je pot velikim zgodovinskim dogodkom

Leta 1952 v Banja Loki pri Kočevju rojeni poliglot in kanonski pravnik ter od nedavnega častni senator Univerze v Ljubljani dr. Ivan Jurkovič, ki je večino svojega življenja preživel in ga še preživlja zunaj matične domovine, trenutno pod streho Evrope, kakor imenujejo Mont Blanc, je, potem ko je zaslišal klic od zgoraj, kot mladenič vstopil v ljubljansko semenišče in se obenem vpisal na študij teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani.

To je bilo v času, ko je bila teološka fakulteta, čeprav ena od petih ustanovnih članic ljubljanske univerze, še vedno zunaj nje. Povojna oblast jo je namreč leta 1949 izključila iz univerze, 31. junija 1952, na dan, ki v gregorijanskem oziroma zahodnem koledarju, ki ga uporabljamo tudi pri nas, ne obstaja, pa še iz vrste javnih izobraževalnih ustanov.

Tako je vse do leta 1992, ko je bila ponovno vključena v univerzo, delovala kot interna cerkvena ustanova, čeprav je Metod Mikuž, duhovnik, partizan in zgodovinar, za jubilejni zbornik ob petdesetletnici univerze zapisal, da »so bili prav teologi tisti, ki so pokazali VK (vseučiliški komisiji, op. p.) edino pravo pot, da je treba – če so na razpolago kvalificirani učitelji – iskati rešitev vprašanja ljubljanske univerze le na domačih tleh«.
 

Širjenje obzorja ob Tiberi

Ivan Jurkovič je leta 1978 torej diplomiral še v »posebnih okoliščinah«, ki pa niso bile ovira za to, da nadrejeni ne bi opazili njegovega talenta in sposobnosti in ga že kmalu po duhovniškem posvečenju poslali na podiplomski študij v Rim, na Papeško cerkveno akademijo za bodoče diplomate.

Tam ga niso učili samo tega, kako je treba uporabljati pred seboj razgrnjen srebrni jedilni pribor na večernih sprejemih, ampak se je seznanil tudi z dejstvom, da se pripravlja na vstop v najstarejšo diplomacijo na svetu, če vemo, da so apokrizarji, stalni papeževi odposlanci, poverilna pisma na bizantinskem dvoru predajali že v 5. stoletju, papeža Leona X. (1513–1521) pa priznavajo za začetnika moderne diplomacije Svetega sedeža. Ob Tiberi je Jurkovič lahko torej zadihal svobodno in si začel širiti obzorje s spoznavanjem miselnih tokov, ki so takrat oblikovali svet.

Diplomatsko pot je začel leta 1984 kot tajnik papeškega veleposlaništva v Južni Koreji (tam je medtem na Central Texas College diplomiral iz računalništva), študij kanonskega prava na Papeški lateranski univerzi v večnem mestu pa je zaključil leta 1988, ko je bil promoviran za doktorja kanonskega prava.

Leta 1988 je bil imenovan za svetnika apostolske nunciature v Kolumbiji, leta 1992 pa za svetnika diplomatskega predstavništva Svetega sedeža v Rusiji. Takrat med slednjima subjektoma mednarodnega prava diplomatski odnosi še niso bili na ravni veleposlaništva oziroma nunciature, kot so danes, čeprav je Sveti sedež v Moskvi imel nuncija, Moskva pa pri Svetem sedežu tudi veleposlanika. Mladi diplomat se ob tem imenovanju verjetno še ni zavedal, da bo Vzhodna Evropa kdaj kasneje tisto okolje, v katerem bo pripravljal pot za velike zgodovinske dogodke.


 

Svetovalec pri Svetem sedežu

V času štiriletnega diplomatskega služenja, ko ga je pot kdaj vodila od Bolšoj teatra v sanktpeterburški Eremitaž, je lahko občudoval in se klanjal stoletnim veličastnim podobam – pravoslavnim ikonam, morda tudi kakšni v lasti Romanovih. Prav tako je bil dejaven akademsko, saj je obenem služboval kot profesor kanonskega prava na Inštitutu sv. Tomaža za filozofijo, teologijo in zgodovino.

V ruščini, ki jo je brez težav usvojil, je objavil tri študijske priročnike s področja kanonskega prava, v soavtorstvu z Andrejem Kovaljem pa še Latinsko-ruski slovar kanonskopravnih pojmov, kar je bil v tistem času pomemben prispevek za kanonskopravno znanost v ruskem okolju in njen nadaljnji razvoj.

Iz velike Rusije so ga nato poklicali v majhno papeško državico Vatikansko mesto, kot je njeno uradno ime (Status Civitatis Vaticanae), za svetovalca na državnem tajništvu Svetega sedeža, kjer je bil na oddelku za odnose z državami pristojen za območje nekdanje Jugoslavije in Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE).

Bilo je na veliki petek, 2. aprila 1999, kmalu po Natovih bombnih napadih na Jugoslavijo, ko je kot član delegacije Svetega sedeža, ki jo je vodil »vatikanski zunanji minister«, kasnejši kardinal Jean-Louis Tauran, z italijanskim predsedniškim letalom odpotoval v Beograd na srečanje s predsednikom Slobodanom Miloševićem, saj si je papež prizadeval, da bi se čim prej začela pogajanja in končale vojaške operacije.

Papeži so tudi še prej v naši polpretekli zgodovini z Beogradom ohranjali vezi, da bi mogli tako spodbujati mir in versko svobodo, čeprav njihovim zastopnikom ni bilo vedno lahko. Ko se je recimo posebni odposlanec papeža Pija XII. v Jugoslaviji, monsinjor Joseph Hurley, leta 1946 odpravil na slovesno predajo poverilnih pisem, ga je maršal Josip Broz v sprejemnici vladne palače pustil čakati celo uro. Družbo mu je delal le Titov divji policijski pes Tiger. Med čakanjem je molil veseli del rožnega venca, da se je pomiril.
 

Prefinjen čut za celovitost slovanskega sveta

Papež Janez Pavel II. je Jurkoviča 28. julija 2001 imenoval za nuncija v Belorusiji in naslovnega nadškofa Krbave (Corbavia). Škofovsko posvečenje je prejel 6. oktobra istega leta v ljubljanski stolnici. Po še ne treh letih delovanja v Minsku je bil leta 2004 imenovan za nuncija v Ukrajini, leta 2011 pa za nuncija v Ruski federaciji in Uzbekistanu.

Prefinjen čut tako za celovitost slovanskega sveta kot za medverski dialog mu je pomagal, da se je na poseben način zavzemal za zbliževanje med krščanskimi cerkvami vzhoda in zahoda in za novo razumevanje Evrope kot celovite zgodovinsko-kulturne enote.

Za zasluge v odnosu do Ukrajinske pravoslavne cerkve (moskovski patriarhat) je prejel medaljo velikega kneza sv. Vladimirja, apostolom enakega, druge stopnje, moskovski patriarh Kiril pa ga je odlikoval z medaljo Ruske pravoslavne cerkve »slave in časti« prve stopnje. Ruska medicinska univerza Pirogova mu je podelila zlato medaljo za posebne zasluge. Ker velja za enega boljših poznavalcev razmer v tem delu Evrope, je pomembno prispeval k zgodovinskemu srečanju papeža Frančiška in moskovskega patriarha Kirila, 12. februarja 2016 na Kubi, katerega rezultat je bila njuna skupna izjava, znana tudi kot havanska deklaracija.

Po skupno skoraj 19 letih službovanja v državah Vzhodne Evrope je papež Frančišek Jurkoviča leta 2016 imenoval za stalnega opazovalca Svetega sedeža pri Uradu OZN in drugih štirinajstih mednarodnih organizacijah v Ženevi, v mestu torej, kjer se je leta 1868 rodila hči Dostojevskega, o katerem ve vse, in kjer je bila trideset let zatem smrtno ranjena avstrijska cesarica Sissi, na krsto katere so šele po ogorčenju Madžarov v zadnjem trenutku dodali napis »in madžarska kraljica«, preden jo je žalni vlak odpeljal proti Dunaju.
 

Neverjetna disciplina

Ko me je Jurkovič lansko leto kot gostujočega asistenta na predstavništvu, ki ga vodi, prijazno sprejel, sem imel priložnost občudovati njegovo disciplino do dela, ki mu je zaupano, in nenehno skrb za spremljanje sveta in človeštva. Četudi so sedeži drugih držav in mednarodnih organizacij v najbolj znani razpravni dvorani palače OZN, ki je odeta v prekrasno morje španskega umetnika Miquela Barcelója, večkrat samevali, je bil ta, ki pripada misiji Svetega sedeža, v glavnem zaseden.

V njegovih uradnih izjavah na zasedanjih Sveta OZN za človekove pravice, Konference za razorožitev ali pa Mednarodne organizacije za begunce, so se odražale misli papeža Frančiška, ki želi, da premagamo indolentnost ter pokažemo usmiljenje in dobroto vsakomur, še najbolj pa tistim na robu družbe, ki vsak dan trkajo na vrata našega srca.

Na misiji je nuncij vzpostavil prijetno ozračje sprejetosti inmedsebojnega spoštovanja med zaposlenimi, kar se ni kazalo le pri delu, ampak tudi pri vsakodnevnem skupnem kosilu, ko nas je za mizo k nekoliko bolj sproščenemu pogovoru sedlo tudi po štirinajst.



Aktivnosti dr. Ivana Jurkoviča seveda presegajo slovenske nacionalne okvire in se razpirajo v mednarodne odnose. Čeprav ostaja kot Slovenec zvest svojim koreninam in ohranja vezi tudi s Cerkvijo v Sloveniji (če bi napisal s Cerkvijo na Slovenskem, bi me kot perfekcionist, kar zadeva jezikoslovje, ob prvem srečanju povprašal, kako kaj negujem materni jezik) – z mariborskim nadškofom metropolitom Alojzijem Cviklom sta se srečevala že v papeškem ruskem kolegiju Russicum v Rimu, ko je bil ta še rektor omenjene ustanove – so njegova prizadevanja prek delovanja v organih Svetega sedeža in drugih organizacijah na področju prava človekovih pravic in temeljnih svoboščin usmerjena v skrb za svetovno pravičnost in spoštovanje človekovega dostojanstva.



Iustitia est ius suum cuique tribuendi. Pravičnost je dati vsakomur svoje oziroma tisto, kar mu gre, je zapisal rimski klasični jurist Ulpijan in zato je prav, da je Jurkovičeve uspehe in dosežke prepoznala tudi njegova alma mater, s katero je prek znanstvenega sodelovanja z Inštitutom za kanonskopravne vede še posebej povezan. Na odlikovanje častni senator Univerze v Ljubljani, ki ga je v torek prejel za svoje izjemno delo na področju človekovih pravic in temeljih svoboščin, ne bi bil ponosen le njegov sorodnik dr. Josip Jurkovič, v letih 1939 in 1940 dekan ljubljanske pravne fakultete, ampak smo ponosni vsi, ki ga poznamo in cenimo. Naj ga zvezde, kot nekoč tri Modre z Vzhoda, še naprej srečno spremljajo in mu razsvetljujejo pot, ki je pred njim.
----------------
Sebastijan Valentan je kanonski pravnik.