Princ Edward v Beli krajini o preteklih in prihodnjih vezeh

Marija Babič je bila stara devet let, ko je nedaleč stran od hiše, v kateri se je rodila, odjeknila silovita eksplozija, ki jo je, kot je povedala, zaznamovala za vse življenje. Eksplozija ni bila bomba, ampak je bilo zanjo krivo strmoglavljenje britanskega bombnika B24 liberator.

Devet let je štel tudi Vlado Puhek, ki se tistega večera spominja še bolj nazorno: »Spal sem v očetovi rojstni hiši in naenkrat je bilo v sobi polno ljudi, med njimi pa je bil tudi eden od štirih preživelih letalcev.« V dneh, ki so sledili, so se pojavili še ostali trije. Enega od njih, ki ga je srečal med pašnjo ovc, je celo peljal v vas, kjer so ga v oskrbo vzeli partizani in pripadniki angleške misije pri glavnem partizanskem štabu.   

Oba 83-letna očividca sta bila med kakšnimi dvesto udeleženci spominskega obeležja na Gornjem Suhorju pri Vinici, majhnem kraju tik ob slovensko-hrvaški meji, na katerem sta predsednik republike Borut Pahor in britanski princ Edward uradno proglasila 14. marec za dan prijateljstva med državama.



Britanski princ se je v nagovoru med slovesnostjo zahvalil slovenskim oblastem, ker so izbrale Gornji Suhor pri Vinici za obeležitev dneva prijateljstva. Tako kot predsednik republike Pahor je spomnil na obletnico, ki se jo Evropa spominja letos – minilo bo 80 let od začetka druge svetovne vojne. »Veliko časa je preteklo od takrat, svet je drugačen, Slovenija je drugačna, samo pomislimo, kaj vse se je od takrat zgodilo,« je povedal grof Wesseški, pri tem pa posebno izpostavil osamosvojitev Slovenije in njen vstop v EU ter zvezo Nato.



»Danes je pomemben dan, ko se zavedamo, kaj nas je povezovalo v preteklosti, kaj nas v sedanjosti in kaj nas bo v prihodnosti,« je poudaril princ Edward.
 

Poklon letalcem

»Brez zaveznikov in njihovega boja na evropskem vzhodu in zahodu kot tudi Mediteranu, naš boj ne bi preživel; Velika Britanija je bila takšen zaveznik; zgodaj je prepoznala pomen našega boja za skupno reševanje Evrope,« je na slovesnosti dejal predsednik republike, ki se je v družbi najmlajšega sina britanske kraljice Elizabete II. in kakih dvesto krajanov ter lokalnih prebivalcev poklonil petim britanskim letalcem, ki so umrli v strmoglavljenju, in štirim, ki so nesrečo preživeli.



Zgodba o letalcih je prevzela marsikaterega avtohtonega prebivalca Bele krajine, pa tudi tiste, ki so se tja preselili od daleč stran. Na obeležju je sodelovala tudi Gill Wraight, ki je s soprogom Dennisom pred 13 leti v Belo krajino prišla iz Londona, in ki je v zadnjem letu namenila več časa raziskovanju strmoglavljenja, predvsem pa usode britanskih letalcev. »Bistveno lažje je bilo poiskati informacije o letalcih, ki so v nesreči umrli kot od tistih, ki so jo preživeli,« nam je zaupala.

S pomočjo britanskega veleposlaništva ji je uspelo tudi stopiti v stik s sorodniki nekaterih letalcev, in na ta način tudi izvedeti, kaj se je dogajalo tisto usodno noč, pa tudi kaj se je z letalci dogajalo po njihovi vrnitvi v Anglijo.  »Zgodba je izjemna, zlahka bi jo spremenili v film,« je pripoved o preživetju in repatriaciji britanskih letalcev povzel Dennis Wraight.



Ne gre mimo dejstva, da je imelo obeležje na Gornjem Suhorju poleg zgodovinskega tudi svojevrsten politični kontekst. Pobuda je nastala v času pričakovanega britanskega izstopa iz Evropske unije, ko Združeno kraljestvo želi utrditi svoje bilateralne vezi s posameznimi članicami osemindvajseterice.

Vlado Puhek si nikoli ni predstavljal, da bo okoli strmoglavljenja, ki se je zgodilo pred 74 leti, nekoč nastal takšen dogodek. »Mi smo pravzaprav že nekako pozabili na to, ko je prišla ta pobuda.«