Priložnosti srebrne ekonomije, ki jih Slovenija še ni »osvojila«

Ljubljana – Srebrna ekonomija je izziv, zlasti za slovensko družbo, a očitno je, da tega zares ne zna prepoznati in zagrabiti njenih priložnosti, ki bi jih imeli starejši, s tem pa celotna družba. To so ugotavljali – »že spet« – tudi na okrogli mizi o srebrni ekonomiji na letošnjem 18. festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu v Ljubljani (F3ŽO).

Gospodarstvo bi se moralo povezati s starejšimi, je bil jasen Dušan Kidrič, nekoč med vodilnimi na Umarju, predsednik senata AZN, direktor Vzajemne, zdaj aktiven v Združenju seniorjev Slovenije, ki je razpravo vodil. Dr. Ana Kranjc, predsednica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, je poudarila, da je treba medgeneracijsko sodelovanje uresničevati v dejanskem življenju, ne na robu družbe. Dr. Kranjc: »Sprememba je edina konstanta, ki jo imamo, in učiš se zares, ko delaš.« Aktivnejše vključevanje starejših bi se pokazalo tudi na bolj polnih blagajnah.

Dušan Snoj, diplomat in novinar, urednik, zdaj študent univerze za tretje življenjsko obdobje, je poudaril, da bi lahko srebrna ekonomija prav z generacijo boomarjev doživela razcvet, namesto da se pogosto govori samo o demografskem cunamiju. S prepoznavanjem srebrne ekonomije starejši ne bi bili problem, ampak rešitev problemov. Po indeksu aktivnega staranja se v nasprotju s članicami OECD Slovenija pojavlja na zadnjih mestih, saj svoje ljudi s svojo zakonodajo še vedno prisiljuje, da se po 65. letu ne morejo več zaposliti; gre za prisilno upokojevanje in s tem za diskriminacijo. Povsem drugačno prakso imajo v državah, kot sta Nova Zelandija in Islandija, kjer so ljudje, stari 65 let in več, kot skupina še zelo zaposleni: skoraj ali celo več kot 50-odstotno, medtem ko je v Sloveniji takšnih skromnih pet odstotkov. Dušan Snoj je poudaril, da imamo na ta način izgubljeno desetletje, namesto da bi bili na prvem mestu, saj srebrna ekonomija ni problem, ampak rešitev. S smiselno ureditvijo možnosti zaposlovanja starejših bi se lahko prispevalo k rasti bruto družbenega proizvoda.

Starejši: prepoznati jih kot dodano vrednost, in ne kot strošek

Pomembno je, da se tudi razmišljanje o starejših korenito spremeni: da se jih ne dojema kot strošek, ampak kot dodana vrednost, je poudarila dr. Magda Zupančič, sekretarka z ministrstva za delo. Starejši so izkušena delovna sila, v podjetjih pomembni pri inovativnih zamislih, na drugi strani pa so tudi uporabniki storitev in potrošniki. Zato je tudi dr. Magda Zupančič poudarila, da Slovenija sploh nima izkoriščenega kapitala, ki ga predstavljajo starejši, kar je tudi ena od pomembnih ovir za razvijanje srebrne ekonomije. Stopnja zaposlenosti starejših od 55 let je prenizka, po drugi strani se premalo vlaga v človeški kapital starejših, povrhu je zloglasni Zujf starejše spodil strga dela. »Na Finskem imajo dobro prakso, zato ker imajo jasno vizijo, saj vedo, kaj hočejo,« je poudarila Zupančičeva. To potrjujejo tudi številke: v desetletju od leta 1997 do 2007 so za 23 odstotkov povečali zaposlitev starejših, za kar so sprejeli več kot 40 ukrepov. V Sloveniji pa se je po anketi Eurobarometra (2012) kar 84 odstotkov slovenskih anketirancev počutilo pri delodajalcih nezaželene, medtem ko je bil položaj na Finskem povsem obraten.



Po odlikah starejših od 55 let, kot jih kaže omenjena anketa, se Slovenija ni izkazala zlasti pri obvladovanju stresa in produktivnosti, kjer je zelo zaostajala za povprečjem EU 28 in še bolj za Finsko. Vse to pa vpliva na to, da se zanemarja potencial starejših pri svoji zaposlitvi, nimamo izdelanega koncepta privabljanja in ohranjanja starejših na trgu dela, pomanjkljivo je vlaganje v vseživljenjsko učenje in kompetence, negativen je odnos do starejših na trgu, prepoznavna je odsotnost odgovornosti države do teh problemov ... Zato je treba zahtevati spremembo odnosa do starejših, preseči sedanji politični okvir, zastaviti dolgoročno vizijo Slovenije, ki bo upoštevala zavedanje, da so starejši ekonomski in socialni izziv. Med pomembnimi ovirami sta tudi davčna in pokojninska zakonodaja, ki ni primerna, kaj šele prijazna za nadaljevanje delovne aktivnosti starejših. Potem ne čudi, da se tudi zaradi tega problema govori o rasti črne ekonomije.

Davki, ki zavirajo namesto podpirajo aktivnost starejših

Tudi Boris Janez Bregant, dolgoletni generalni direktor Železarne Jesenice, župan Jesenic, državni svetnik, zdaj predsednik upokojencev na Jesenicah, je bil kritičen do naše zakonske ureditve, ki ne spodbuja dela starejših. Toda srebrna ekonomija bi bila lahko zelo uspešna, če bi bila smiselno urejena in bi jo prek davkov in prispevkov podpirali, namesto da jo, kot zdaj, preprosto zaviramo. Poleg tega je danes pri nas delavec, zlasti tisti po 55 letu, samo še strošek; tako ga dojemamo v naši, kot je dejal Bregant, neosuženjski družbi. Boris Janez Bregant pojasnjuje: »To so problemi, zato bi morala biti srebrna ekonomija tista, ki bi ohranjala ljudi čim dlje časa aktivne, toda za to je treba ustvariti razmere in upoštevati neizkoriščene kompetence, ki jih imajo strokovnjaki, denimo tehnični, ki bi lahko vodili tehnične krožke po šolah, potem ko je znano, da so mladim, zlasti fantom, že klešče tuje ... Seveda bi bili lahko tudi ljudje pri 75 letih kreativci, podjetniki, a tega očitno niti banke še niso zaznale.« In doslej niti vlade ne, je opozoril Bregant.

Tudi predstavnica Sindikata upokojencev Slovenije Dunja Bohorič je bila konkretna: ko se upokojenec odloči za delo, se mu vzame del pokojnine, na koncu pa ugotovi, da se mu, tudi zaradi davkov, ne izplača biti delovno aktiven. S preveliko administracije, z vrednotnicami, se razvija še več črne ekonomije, namesto da bi se pospeševalo delo starejših. Kot je bilo razumeti Bohoričevo, je pogodbeno delo pri nas tako rekoč najbolj obdavčeno na svetu. Z več dela starejših, seveda smiselno urejenega, pa bi pripomogli k zmanjšanju čakalnih vrst, izogibali bi se demenci, kot strokovnjaki bi z mladimi delili znanje. Ali kot je dejala Jožica Puhar, nekdanja ministrica za delo, je jasno, da je srebrna ekonomija na eni strani z vključevanjem starejših v delo proizvodnja, ki na drugi strani poganja potrošnjo in storitve (od oskrbovalnih do izobraževalnih). Anka Tominšek, predstavnica upokojencev v svetu Zpiza, je bila konkretna: s temi analizami je treba priti do vlade, sicer se bo na spremembe čakalo še »sto« let.