Pri 85 bo menda »samo« še raziskovalec

Niko Toš, pravnik in doktor sociologije, naš pionir javnomnenjskih raziskav, bo novembra dopolnil 85 let. Leta ga očitno ne bremenijo, saj je tudi kot upokojenec – s skoraj 60 leti delovne dobe – zelo aktiven in ustvarjalen. Ob nedavnem izidu že 12. knjige iz zbirke Vrednote na prehodu, pri kateri je imel vlogo pisca in urednika, je napovedal, da bo malo izpregel. A tisti, ki ga najbolj poznajo, mu ne verjamejo.



Oral je ledino na mnogo področjih, od ustanovitve in vodenja centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, do razvoja metodologije družboslovnih raziskav. Veliko je prispeval k razvoju in mednarodni uveljavitvi današnje FDV, na kateri je začel delati leta 1961, ko je bila to še visoka politična šola in nato fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN). Tam je bil zaposlen polnih 48 let. Poleg vodenja omenjenega centra je opravljal še številne vodstvene funkcije. Med drugim je bil dekan FDV, prvi direktor centra za razvoj univerze, predsednik upravnega odbora nacionalne raziskovalne agencije ARRS ter predsednik vladnega sveta za znanost in tehnologijo.

Ob prebiranju vašega življenjepisa se zdi, da ste bili vzoren otrok in mladenič, izstopali ste z vsestransko aktivnostjo, bili ste v raznih organizacijah, plesali pri folklori, hodili na delovne akcije ... Zakaj?

Ljudje včasih težko razumejo, da sem se petih delovnih brigad udeležil zato, ker me je to veselilo. Šport pa me, denimo, ni prav nič. Bil sem velik in temnolas, zato so me nekateri imeli za Črnogorca in športnika. Toda bil sem neroden, čeprav fizično razmeroma močan, zato sem se dobro obnesel pri fizičnem delu. Tudi študij prava sem skoraj ves čas združeval z delom, a to je bilo večinoma delo z glavo, pred diplomo sem celo dve leti delal kot pripravnik in namestnik okrajnega javnega tožilca, kar je pripomoglo k temu, da sem se po diplomi odpovedal pravu. Ugotovil sem, da osebnostno ne ustrezam temu delu.

Zelo zgodaj, pri 21 letih, ste si ustvarili družino. Kako je to vplivalo na vaše življenje in delo?

Mislim, da sem bil že zelo mlad dovolj odgovoren za to vlogo. Srečen sem, da sem že toliko let s svojo izbranko, da imava krasna otroka, štiri vnuke in petletno pravnučko, ki pleza po steni kot pajek. Družina je temelj mojega preživetja in moje stabilnosti. Donedavna sem imel še dva brata in sestro. Zelo me je prizadela bratova smrt.

Ste bili popustljiv oče ali ste bolj popustljivi kot dedek in pradedek?

To morate vprašati moje, a zdi se mi, da sem bil tudi kot oče precej popustljiv, otrokom sem pustil dovolj svobode. Je pa zato naša družina vedno držala skupaj, to povezanost sta nam dala že moja mama in oče.

Kaj počnete, ko ne raziskujete?

Z družino smo prej veliko potovali. Z ženo se še vedno rada sprehajava, hodiva na koncerte, bereva. V zadnjem času se včasih zalotim, da na televiziji celo pogledam kakšno nogometno tekmo, česar prej nikoli nisem počel.

Veljate za deloholika. V reviji Mladina so se že pred 15 leti pošalili, da vas bo treba zvleči v penzijo. Kako je v resnici bilo?

Zelo preprosto. Novembra 2014 sem dopolnil 80 let, naslednji mesec sem se upokojil, vodenje centra prepustil naslednici, dr. Brini Malnar, a ostal skoraj enako aktiven. Navsezadnje sem še vedno predan sociologiji.

Ob izidu najnovejše knjige iz zbirke Vrednote na prehodu ste dejali, da je to zadnja knjiga, ki ste jo uredili. Nekateri sodelavci vam, kot smo slišali, ne verjamejo ...

Od leta 1997 do 2018 smo izdali dvanajst knjig, pri čemer imajo prve štiri skupno značilnost – v njih so objavljeni zgolj presečni prikazi raziskav, opravljenih v določenih obdobjih. Nato smo vanje vnašali tudi medčasovne prikaze raziskav, ki smo jih ponavljali, prav tako pa mednarodne primerjave raziskave vrednot. Enako velja za najnovejšo, letos izdano knjigo, ki ima zlato obrezane platnice, ker je posvečena tudi petdesetletnici mnenjskih raziskav. V te knjige je bilo vloženega veliko truda. Zadnja leta sem jih urejal kot upokojeni raziskovalec in uredniškega dela skoraj zagotovo ne bom več opravljal.

V več kot šestih desetletjih dela ste, bodisi sami bodisi s kolegi sociologi, začrtali veliko mejnikov. Katerega bi posebej omenili?

Morda enega od manj znanih. Leta 1986 smo v Jugoslaviji izvajali najobsežnejšo in hkrati zadnjo empirično sociološko raziskavo Razredna bit sodobne jugoslovanske družbe. Bil sem nosilec raziskave, ki je bila empirično izvedena, pri obdelavi gradiva pa nas je presekal razpad države. Smo pa vse dokumentirali in to dragoceno gradivo bodo lahko uporabili vsi raziskovalci, ki bodo še proučevali razpad Jugoslavije in fenomen samoupravljanja.

Kako pa je bilo gradivo uporabljeno doslej?

Kakšen doktorat je že izšel iz tega in gotovo jih bo še več.

Skoraj od začetka javnomnenjskih raziskav ste poleg pohval deležen tudi sumničenja in odkritih obtožb. Predvsem takšnih, da ste s svojim raziskovalnim delom komu škodili oziroma podprli kakšno stranko ali politike. Kako ste se branili pred temi obtožbami?

Mislim, da se mi ni treba braniti. Moje znanstveno delo je transparentno, potekalo je po najvišjih standardih. Seveda pa osebno nisem apolitičen, noben sociolog, ki proučuje družbo, ni. So politiki in stranke, ki jim bolj zaupam in jih zato tudi podpiram. A to nikoli ni vplivalo na moje raziskovalno delo. Kot raziskovalec sem vedno odprt do kogarkoli, ki želi poslušati o naših rezultatih. Poskušal sem imeti stike s poslanci vseh strank. Nekatere poslanske skupine so bile za to, druge ne. Stranki SMC sem se, denimo, ponujal, pa še ni prišlo do pogovora.

Kaj pa SDS?

V zgodnjem obdobju te stranke je bilo v njej nekaj ljudi, s katerimi sem imel dober odnos. Na primer z zdaj že pokojnima Mišem Jezernikom in Jožetom Pučnikom. Pozneje pa ne več. A ne zato, ker ne bi hotel.

Ste se že srečali s premierom Šarcem?

Odkar je premier, ne, a kmalu po tistem, ko je bil izvoljen za župana v Kamniku, kjer živim – župan je nedvomno postal, ker je bil krajevno prepoznaven kot igralec oziroma imitator – sva se srečala in se pogovarjala. Takrat sem ga vprašal, ali drži, da imajo na AGRFT predmet komunalno inženirstvo. Zelo dobro je odreagiral, mirno je rekel, da tega predmeta tam res niso imeli. Mislim, da se je na tem področju pozneje sam izučil. Z veliko pozornostjo in zanimanjem opazujem njegovo postavljanje v javni prostor. Nekateri njegovi odzivi me zelo hrabrijo, predvsem čutim neko umirjenost. Upam, da bo zdržala.
 

Razpad nekdanje države je presekal obdelavo najobsežnejše vsejugoslovanske sociološke empirične raziskave, dragoceno gradivo pa bodo lahko uporabili vsi raziskovalci, ki bodo še proučevali razpad Jugoslavije in fenomen samoupravljanja, pravi dr. Niko Toš.

Tako obsežne raziskave, kot so javnomnenjske, zahtevajo precej časa anketiranih, ti pa so vsak dan bombardirani še z raznovrstnimi drugimi anketami. Nekoč so to, da so bili izbrani za sodelovanje v raziskavi javnega mnenja, mnogi doživeli kot čast ali vsaj zanimivo izkušnjo. Kako pa si danes zagotovite njihov čas in zaupanje?

Naše raziskave so zasnovane tako, da potrebujemo kar uro pripravljenosti na sodelovanje. Vložek, ki nam to omogoča, je najprej trajnost programa SJM, ki je nekje v podzavesti starejših ljudi. To nam olajša dostop do njih. Pri mlajših pa sta morda bolj pomembna dinamika pristopa in korektno obveščanje. K anketirancem ne pristopamo z nasilnim trkanjem, ampak ljudem najprej povemo, kaj želimo in zakaj. Spodobno pristopamo v primernem terminu, za katerega se dogovorijo naši anketarji. Pri tem smo še vedno uspešni, vsaj če se primerjamo z drugimi državami. Donedavno smo po stopnji odzivnosti celo prednjačili. To se pozna tudi v naših telefonskih raziskavah, ki smo jih nekoč izvajali več.

Verjetno ljudje raziskave SJM poznajo veliko bolj kot vašo vključenost v evropsko javnomnenjsko raziskavo. Kako bi ocenili njen pomen?

To je naša temeljna raziskava, temeljni empirični vir, najbolj metodološko dograjena in najbolj nadzirana. Poteka vsaki dve leti, in to ne le v državah EU, temveč tudi v Izraelu in Ukrajini. Raziskava nam daje širok nabor podatkov o posamezni družbi, ne le o vrednotah, ampak tudi o strukturnih premikih, na primer o migracijski problematiki in celi vrsti drugih tem. Konec lanskega leta smo opravili zadnjo meritev. Ta še ni obdelana, a prve primerjave zaznavajo nekoliko boljše vrednotenje vlade in parlamenta, prav tako je malce večje zaupanje v evro, ki je zdaj naša valuta. Vendar je še prezgodaj za zanesljivo oceno. Ob naslednji raziskavi bomo morda že videli pozitivne premike. To pa je večinoma odvisno od odgovornosti nosilcev politične moči.

Kaj pa kažejo vaše raziskave vrednot prebivalcev Slovenije? Kam nas umeščajo?

V bližnji srednjeevropski prostor, kamor tudi sodimo.

Zakaj ob tako ugodni vrednotni umeščenosti še nismo razvili državotvornih vrednot, predvsem pa sprave s skupno preteklostjo?

V Sloveniji, tako kot v drugih postkomunističnih oziroma tranzicijskih državah, še vedno poteka socialna diferenciacija. Le da je spopad, ki temelji tudi na nizki politični kulturi, bolj prikrit. Pri nas so politika, politične stranke in politične institucije doživele skrajno odtujenost. Pripravljenost ljudi, da bi jim dali podporo, je po zmanjšanju socialne varnosti zelo uplahnila. Iz tega se kljub koncu krize še nismo pobrali. Razmeroma visoka umeščenost v evropskem prostoru je v našem primeru varljiva.

Pravijo, da ste oče slovenskih raziskav javnega mnenja, kako ste zadovoljni z nasledniki?

Vsem veljata moje zaupanje in priznanje. Vsi so bili moji študenti in in nekateri so v te raziskave vključeni že več kot 25 let.