Prazniki naj okrepijo korenine cele družine ali rodbine

Ptuj – Na stotine je receptov, kaj dati na mizo za božično večerjo, s čim nazdraviti na prelomu let, kako okrasiti božično ali novoletno drevesce, pa kako zaviti darila; še katere pesmi in glasbo vrteti ob kakšni priložnosti ... Ni pa nobenega recepta, kako doživeti božično večerjo, kako razumeti dvanajst sivih in temnih volčjih noči, kako ublažiti strah pred praznično samoto ali kako doseči, da zbrana družina ali rodbina domačnosti in topline ne bo pokvarila s starimi zamerami in nelagodnostjo.

Taki recepti niso odvisni od kakovosti in cene tistega na mizah, v njih ni navodil, kako izborno se je treba obleči, kakšna darila je primerno prinesti ali kako dolgo se spodobi slaviti. Imajo eno samo zapovedano sestavino – druženje. Tri generacije so za take priložnosti najboljša sestava: stari starši, starši in otroci so še ne dolgo nazaj, ko je naša dežela bila še pretežno podeželska, bili tako ali tako običajna razširjena družina vsake domačije, ki je dokazovala, da stol najbolj trdno stoji na treh nogah. Takrat je bila na primer družinska večerja na božični večer samo malo bolj razkošen vsakdanji družinski zbor pri mizi. Njeno svečanost je lahko poudaril le praznično okrašen prostor z veliko bršljana in papirnatih rož okoli bogkovega kota, pa iglasto drevesce z obešenimi bomboni v svetlečem papirju. A to še ni bilo dovolj: pogovore o vsakdanjem delu so zamenjale besede o vsem tistem, za kar med delovnim letom ni bilo ne časa ne vzdušja, da bi omenjali. To ni bil čas za karanje otrok, ne za okorelost ali bolezni najstarejših, in že s tem sta se v prostor naselili posebna toplina in domačnost.

Mrzli december za takšna druženja ni ponujal le božiča ali zadnjega dne starega in novega leta prvega dne. Že od miklavževega in barbarinega na začetku meseca, prek lucijinega, apostola Tomaža dne, božiča, štefanovega, šentjanževega, tepežnice, silvestrovega, novega leta, treh kraljev, pa vse do svečnice so svetniki sami ali pa položaj sonca in letni čas postregli s številnimi običaji in verovanji, prepletenimi poganskimi in krščanskimi, celo mitraističnimi, ki so ljudi povezovali in združevali. Že samo zaradi mraza so se ljudje ves čas zadrževali v skupnih zakurjenih prostorih in se zbližali, skupaj luščili fižol, skupaj pripravljali in obhajali koline, imeli čas za skupno pesem ali za kakšno družabno igro. Kakor nalašč za razmišljanje o letu, svetu, življenju in minevanju, kar lahko vsaj za nekaj časa postavi nekam v skriti kot prav praznovanje kot posebna oblika druženja.

Ne manjkajo dobrote, manjkajo ljudje pri mizi

Danes ni težko ugotoviti, da manjka prav to. Ne manjkajo dobrote na mizi, ne manjkajo zakurjeni in okrašeni prostori – ti so še veliko bolj bleščeči in veliko prostornejši – največkrat manjkajo ljudje pri mizi. Tri generacije običajno živijo vsaj na dveh naslovih, še raje na treh. V dveh različnih krajih, v različnih mestih ali celo državah. Če se jim uspe vsaj kakšen dan v decembru zbrati na enem naslovu, je to že sam po sebi izjemen dogodek, ki v resnici ne potrebuje nobenega drugega dodatka. Silvestrski večer je praznik že samo zato, ker so ostarelima materi in očetu otroci z družinami prinesli v njun tihi, samotni dom glasne besede; ker so jima odpihnili že goste meglice s spominov na skupna leta; ker so vsaj za nekaj uric pregnali njun sicer skrbno skrivani strah pred smrtjo, njun dom pa je vsaj za nekaj časa postal varen prostor pred morda samo navidezno neprijaznim zunanjim svetom.
 

Trinožni družinski stolček

Večino ljudi je v temi strah, pa čeprav ne vedo, česa in zakaj. Dovolj je že misel na neprijetnost ali izmišljeno nevarnost neosvetljene okolice. Čas okoli božiča in novega leta pa je v resnici najbolj teman čas koledarskega leta, v katerega so vse dosedanje civilizacije strpale svoja najbolj temna poglavja verovanj, prepričanj, čarovnij in fantazije. Vse to nam iz nezavednega sili v življenje še toliko bolj, če je življenje monotono, zaradi let okorno in počasno. Torej je to čas še posebej izraženih strahov. Največ sprememb, druženja, besed in luči v tem času potrebujejo prav najstarejši.


Največ vsega tega jim lahko prinesejo najmlajši. Srečanja obeh generacij pa so najbolj odvisna od srednjih. Ta trinožni družinski stolček je lahko razširjen še z bližnjim sorodstvom ali celo z najboljšimi sosedi, in kjer jim ga uspe trdno postaviti vsaj kakšen decembrski dan, so s tem osvetlili vse dotedanje in večino temnih dni naprej vse tja do svečnice. Še danes težko pozabim, kako veseli so nas bili betežni ali celo na posteljo prikovani ostareli, ko smo jih kot paglavci na tepežnico našeškali s svibovo šibo, pa so nam za to v dlan tiščali še zadnje beliče, ki so jih izbrskali iz platnenih žakeljcev, spravljenih globoko pod debelimi vzglavniki. Pa koliko vprašanj so imeli za nas; pohvale so kar deževale ... Šele mnogo pozneje sem razumel, s čim smo se jim tako prikupili: šibe niso niti videli, običaj tepežkanja je bil zanje povsem navaden, toda mi smo k njim – prišli!

Na prazničnih druženjih si bomo tudi nazdravili. Foto Igor Mali

Turobni dnevi ne potrebujejo takih obrazov

Lahko pa se nekoliko širše družinsko srečanje tudi zlahka pokvari. Zato je treba nanj priti ali pa povabiti druge brez vseh zamer, morda neprijetnih dogodkov v preteklosti ali brez starih sporov. Vedno bolj popularna in zelo številna navadno spomladanska ali jesenska srečanja celotnih rodbin pogosto izgubijo svojo vedrino in toplino prav zaradi tega. Očitno so skupine prevelike, da se v njih ne bi našel kdo, prepričan, da mora ozdraviti staro rano, se šopiriti s svojim bogastvom ali lastnim razumevanjem politike in sveta, osvežiti nekdanjo zamero ... Namesto da bi bil za to priložnost doma izbrskal staro fotografijo in jo kazal ali delil še drugim, da bi razkril kakšen nov podatek za rodbinsko deblo, da bi se samo spomnil pomembnega datuma ali prinesel s seboj droben predmet, ki ga nekje v širnem svetu spominja na dom.
Če kdo ne namerava okrepiti korenin cele družine ali rodbine, prispevati k domačnosti in toplini v mrzlem decembru, naj ne pride. Mrkih, mrzlih in turobnih dni je že preveč, da bi vanje stlačili še kakšen tak obraz.