Praznična peka in vonj po dobrem ljudi povezujeta

Nenavadno leto se počasi izteka in v tem nenavadnem času si toliko bolj želimo ohraniti čarobnost zadnjih dni decembra. Čas, ki zbližuje ljudi in je poln hrepenenja po dobrem, boljšem, drugačnem, je tudi čas, ko doma zadiši po dobri hrani.

Tako je že od nekdaj in letos, ko smo po sili razmer bolj kot kdaj prej ujeti v domače okolje, ne bo nič drugače. Praznične peke nam niti epidemija ne bo preprečila.

Božični, največkrat sadni kruh in potica, pa naj bo orehova, makova, lešnikova, rožičeva, čokoladna, kokosova ali »samo« rozinova, sta skozi zgodovino postala obvezni sladici božičnega praznovanja.

Božični kruh so od nekdaj pekli iz boljših sestavin. V mojem spominu je mamin sladki in mehki mlečni kruh. Pri sorodnikih so mu dodali rozine. Danes ga bogatimo s suhim in kandiranim sadjem, mletimi mandlji, marcipanom.

Glavnina božične peke je bila nekdaj dan, dva pred praznikom. Gospodinje so pekle potico, medenjake, božični kruh, imenovan tudi poprtnik. To je obredni kruh iz boljšega kvašenega testa, spečen kot okrogel hlebec, okrašen z drobnimi okraski.




Za praznike, božični večer, silvestrovo in večer pred svetimi tremi kralji, so kruh v izbi postavili na mizo in ga pokrili s prtom (od tod ime poprtnik). Hišni gospodar ga je načel na svete tri kralje zjutraj.

Prvi zapisi o poprtniku so nastali že v 17. stoletju, od leta 2013 pa je vpisan tudi v register nesnovne kulturne dediščine.
 

Za praznik le najboljše domače

»Za božič je moralo biti na mizi najboljše od najboljšega, kar so pridelali doma. Ampak ne tako, da so naše mame šle v trgovino in so nakupile, kar je bilo treba, tako kot počnemo danes. Bila je najboljša goveja juha, po njej je dišala cela hiša.

Naše mame so vedele, katero meso da pravi vonj in okus. Drugi vonj, ki je zaznamoval praznik, je bil vonj po potici, ki so jo pekle običajno dan pred božičem. Zanjo so se zelo potrudile pri izbiri sestavin.




Moralo je biti pravo maslo, prava jajca, prava moka. Mamino testo je bilo kot vata fino. Fila pa je bila narejena iz tistega, kar je bilo pri hiši. Popražila je malo drobtinic na pravem maslu, pa malo čokoladnega prahu.

Njena potica je dišala na daleč. Gospodinje so delale prave čudeže iz sestavin, ki so jih imele na voljo,« se spominja prehranska strokovnjakinja Marija Merljak.
 

Pečenka je morala biti mehka in aromatična

Tudi za pečenko – meso so imeli od kolin – ki je bila na praznični mizi, so se naše mame grozno potrudile, pravi. »Morala je biti mehka, aromatična. Vse pa je bilo s srcem narejeno. Bilo je tudi meso iz juhe, h kateremu je sodil vinski zos, prav tako pražen krompir. Za prilogo so rade dodale dušeno sladko zelje ali pa kolerabo v kozici.

Pri nas je bila za božično kosilo tudi karfijola, rahlo blanširana, potopljena v pivsko testo in popečena. To je bilo pa res praznično. Še danes je zame praznik, kadar jem karfijolo. Božično kosilo je bilo pripravljeno z občutkom, bilo je izredno bogato, ne toliko po raznovrstnosti kot po tem, da je bilo iz najboljših sestavin. Za povrh pa je bila vedno potica.«

Danes, ko je v trgovinah vsega v izobilju, se ji zdi, da so ljudje izgubili občutek, kaj je sploh tisto, kar pritegne. »Hrana mora človeka pritegniti z vonjem, ko se pripravlja, in z okusom. Obrok ni samo mešanica vitaminov in mineralov, je še nekaj več. Pravi slovenski, tradicionalni domači obrok ne rabi okraševanja in kombiniranja s kakšnimi eksotičnimi stvarmi.





Včasih so vedeli, kaj paše skupaj, kaj da harmonijo. Zakaj bi torej zgolj zaradi nekakšne mode danes spreminjali prvinskost okusov in vonjav. Lahko kaj dodamo, ampak še vedno se mora vedeti, kaj je to. Goveja juha, ki jo skuhaš v ekonomloncu, bo drugačna od tiste, ki jo kuhaš v navadnem loncu nekaj ur.«
 

Okroglo za srečo in dobro počutje

In kaj so pri njih doma, v kmečki družini na Colu nad Ajdovščino, pekli za praznike? »Pri nas so rekli, da mora biti v teh dneh na mizi dober kruh. Ta kruh je bil z mlekom zamešan. Vedno so ga spletli v kito, na okroglo je bil. So rekli, da se sreča in dobro počutje nikoli ne smeta končati, zato ne sme biti oglat, ampak v krogu, v kito spleten.




Pri nas ni bilo poprtnikov, so pa zelo veliko dali na kruh. Potica prav tako nikoli ni smela biti podolgovata, temveč okrogla, prav zaradi te simbolike. Bila je tudi navada, da so spekli buhteljne, in ko si prišel s polnočnice, si bil že lačen, pa si lahko pojedel buhtelj z belo kavo ali pa s kuhanim vinom.«

Za piškote pravi, da so jih spekli bolj za novo leto, »z marmelado so bili še posebej dobri«. Za božič so, če je bilo kaj časa, spekli rogljičke, saj je nekaj od drobnega peciva že moralo biti. Sicer pa so gospodinje v tistih krajih ponavadi spekle več vrst potic.

Spominja se z lešnikovim nadevom bogatih, kar pripisuje dejstvu, da je bilo tam naokrog veliko lesk. Orehov ni bilo toliko, zato orehova potica ni bila tako bogato polnjena. Velikokrat je bila tudi dobra rožičeva potica.

»Pri teh poticah niso skoparili z maslom, zato so bile tako dobre.« Pekli so tudi medeno potico, pa šarkelj z rozinami skorajda ni smel manjkati. »Ampak vse, kar sem pri nas videla za božič pečenega, vse je bilo v krogu, ker krog pomeni povezovanje in srečo. Mama je vedno pekla ponoči. Po polnoči je zamesila, in ko smo zjutraj vstali, je omamno dišalo ... Ponoči je pekla, ker je imela mir in je nihče ni motil.« Tako je marsikje še danes.

Za praznike se mora peči in mora dišati, pravi sogovornica in dodaja, da so si ženske v njenih krajih zelo rade delile izkušnje o peki in si izmenjevale recepte. Potico so pekle tudi za svete tri kralje.

»Za te praznike se ni peklo le za doma, ampak tudi za obiske. Vsi so se med sabo obiskovali, vabili drug drugega in ni je bilo hiše, kjer ti ne bi ponudili peciva,« pravi Marija Merljak, ki bo za letošnje praznike, med katerimi ne bo prav veliko običajnega druženja in srečevanj, spekla orehovo in lešnikovo potico, za novo leto pa tudi torto.

Prepričana je, da bodo ljudje letos za praznike več pekli in doma sami kuhali, saj »potrebujejo vonj, ki povezuje«. Kuharija in peka sta lahko tudi zdravilo za depresijo, še doda.