Pozabljeni »pismouk maršala Tita«

Če je bil Anton Korošec najvplivnejši slovenski politik prve polovice 20. stoletja, je drugo polovico nedvomno zaznamoval Edvard Kardelj. Za Titom najpomembnejši človek jugoslovanske komunistične partije in njen vodilni ideolog je danes, štirideset let po svoji smrti – rodil se je 27. januarja 1910, umrl pa 10. februarja 1979 – skoraj povsem pozabljen in tako za strokovno kot za laično javnost očitno tudi povsem nezanimiv.

Vzrokov za to je več. Kardelj, znan tudi po psevdonimih in ilegalnih imenih Sperans, Krištof, Bevc, Josip Šestak, Ivan Kovač, Tone Brodar ..., je sodil med bolj ali manj izrazito nekarizmatične osebnosti. Bil je zadržan, resen in redkobeseden (čeprav ne brez retoričnih sposobnosti, te je, seveda le kratek čas, občudoval celo Edvard Kocbek) in se tako nikoli ni kvalificiral kot revolucionarni idol z romantično avreolo. V veliki meri je obveljal za sinonim za suho kabinetno in birokratsko plat socializma, ki je Jugoslavijo zaznamoval v 60. in 70. letih preteklega stoletja, zanjo pa je značilen kaotičen model tako imenovanega pluralizma samoupravnih socialističnih interesov. Model je bolj ali manj ostal na ravni papirnatega teoretiziranja, obsojenega na abstraktno definirano družbeno vlogo slehernika oziroma »občana« in na administrativno silno zapletene in povsem nepregledne ter zato povsem neučinkovite sisteme upravljanja in odločanja.

Verouk odlično

In vendar je bil Kardelj tudi in predvsem človek akcije. Leta 1926 je kot šestnajstletnik postal član mladinske organizacije jugoslovanskih komunistov Skoj, in čeprav mu je uspelo tri leta pozneje maturirati na ljubljanskem učiteljišču (v zaključnem spričevalu je bil samo v dveh predmetih ocenjen z oceno odlično, in sicer sta bila to srbohrvaščina in, zanimivo, verouk), ni nikoli nastopil učiteljske službe, temveč je nemudoma postal poklicni revolucionar. Pravzaprav je kot »učitelj« deloval le pri izobraževanju svoje žene Pepce (Josipine) Kardelj Maček, ki je imela le sedem razredov osnovne šole. Kot je razvidno iz ohranjenih pisem, jo je učil pravopis, med drugim, da se pravilno ne piše klup ali klub temveč kljub. Sledila je velika revolucionarna kariera, ki je v zgodovinopisju že bolj ali manj natančno popisana, odvisno od zornega kota, ideoloških preferenc in stopnje objektivnosti avtorjev pa ima ali izrazito afirmativen ali pa izrazito negativen in kritičen predznak.

Kako brezkompromisen je bil, dokazujejo številni dokumenti, ki so bili odkriti v zadnjih desetletjih. Aleksander Bajt je v knjigi Bermanov dosje objavil Kardeljevo pismo Titu iz leta 1941, v katerem Kardelj piše o tem, kako je mogoče izrabiti okupatorjeva maščevanja in požiganja vasi. Pred terorjem prebivalstvo beži v hribe, zato je treba represalije preprosto izzvati. »Pri nekaterih tovariših obstaja strah pred represalijami, pred uničevanjem vasi in ljudi ...« se je pritoževal. Leto pozneje je v pismu Alešu Beblerju Kardelj zapisal: »Hudič je to, da naši ljudje tako radi padajo iz ekstrema v ekstrem. Enkrat mesarska nagnjenja, drugič nerazumljiva sentimentalnost ... tolci in sej preplah, le tako se začetek državljanske vojne razvije v našo korist.« Istega leta je Ivanu Mačku Matiji, bratu svoje žene Pepce, ki je bil med vojno politični komisar Glavnega štaba NOV in POS, takoj po njej pa poveljnik Ozne za Slovenijo, poslal depešo, ki se je glasila: »Duhovne v četah vse postreljajte, prav tako oficirje, intelektualce ter zlasti kulake in kulaške sinove.« In tukaj je še njegov poziv k pospešitvi likvidacij po koncu vojne junija 1945: »Najkasneje v teku treh tednov bodo razpuščena sodišča nacionalne časti, vojna sodišča bodo sodila samo vojnim osebam, vse drugo bodo prevzela redna sodišča. Proglašena bo nova amnestija. Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej.«

Biografske bele lise

Številna poglavja iz Kardeljevega življenja sicer ostajajo bele lise ali pa so predmet nasprotujočih si interpretacij. Malo se ve o njegovem bivanju v Moskvi med letoma 1935 in 1937 in kako je preživel Stalinove čistke. Milovan Đilas je omenjal, da sta tako Tito kot Kardelj izrazila zadovoljstvo, da so sovjetski komunisti jugoslovansko partijo »osvobodili frakcijskih bojev«, kar v prevodu pomeni, da so obračunali z vsemi njunimi konkurenti. Kardelj, ki se do pakta Ribbentrop-Molotov ni jasno opredelil, je po napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo pisal o »... neizmerni ljubezni slovenskega ljudstva do bratske družine sovjetskih narodov, do Rdeče armade in do velikega Stalina, čigar genialna misel je vodila milijone sovjetskega ljudstva od uspeha do uspeha, od zmage do zmage«, njegova privrženost Stalinu pa je bila menda tako neomajna, da je ob sporu z Informbirojem »v silni čustveni prizadetosti komajda zadrževal solze«.

Čeprav so bili tudi odnosi med Titom in Kardeljem daleč od idiličnih. Kardelj je sicer brez pomislekov sodeloval pri povojnem obračunu z Andrijo Hebrangom, Milanom Đilasom in Aleksandrom Rankovićem, vendar se je tudi sam nekajkrat znašel v nemilosti. Zelo verjetno je bil domnevni atentat pri lovu na fazane leta 1961, ko je Kardelj dobil strel v glavo – kroglo, ki se je ustavila le nekaj milimetrov od njegovih malih možganov, mu je šele po smrti dvajset let pozneje odstranil patolog –, res le nesreča in nerodnost, vendar ne gre dvomiti o nevarnosti Kardeljeve politične in morda tudi fizične eliminacije. Ne nazadnje več pisnih in ustnih virov potrjuje, da sta bila z ženo Pepco prepričana, da jima Tito streže po življenju, v obdobju največjih napetosti pa sta se za kar nekaj tednov skrila v Londonu.

Še zlasti skope so informacije o Kardeljevem zasebnem življenju. Zgodovinarka in sociologinja Mateja Ratej je v študiji S svojo žrtvijo sva vključena v nekaj orjaškega/Edvard Kardelj – človek, aktivist, oblastnik osvetlila nekaj njegovih biografskih epizod ter v zapis uvrstila še observacije nekaterih sodobnikov o Kardeljevih osebnih karakteristikah. Malo se, denimo, ve o Kardeljevi prvi ženi Franici, rojeni Možan, ki se je od njega ločila leta 1939, zato pa je bila veliko bolj znana Pepca, a kot ugotavlja Ratejeva, je bil njun odnos po drugi svetovni vojni »mitiziran artefakt, simbolno podržavljen skupaj s Kardeljevim likom«.

Razredno nad nacionalnim

Samomor sina Boruta, pesnika, je bil po besedah Ratejeve »ena redkih priložnosti, ko je Kardelj sodelavcem pokazal svoja čustva. Objel je Josipa Vidmarja, zaihtel, nato pa se takoj pomiril in se zaprl v svojo žalost.« Izidor Cankar ga je opisal takole: »Malo šepast, umen, hladen, neoriginalen, miren, nevsiljiv s čimerkoli, zainteresiran zlasti za praktične rezultate, nedoktrinaren, trden, v formi popustljiv in v stvari nekompromisen, osebno skromen, priljubljen, do skrajnosti požrtvovalen in delaven, metodičen v organizaciji.« Veliko bolj neprizanesljivi so bili njegovi ideološki nasprotniki, Ivan Andrejčič, ki je po vojni v ZDA izdal knjižico Edvard Kardelj, minister – morilec, ga je na srečanju zunanjih ministrov v Londonu septembra 1945 videl takole: »Bil je čokat, racajoč, malce grbast in malce šepav človek širokega obraza. Brke in obraz, še bolj pa trmasto, surovo in oblastno vedenje so ga delali na las podobnega sovjetskemu zunanjemu ministru Molotovu, čigar zvesti hlapec je tudi bil. Ta Titov zastopnik je govoril v nerazumljivem jeziku, tolkel je po mizi, zmerjal na vse strani s fašisti in reakcionarji …«

Eden od Kardeljevih pozitivnih projektov naj bi bila ustava iz leta 1974, ki je omogočila tudi formalno decentralizacijo in federalizacijo države, po mnenju njegovih zagovornikov pa naj bi bila tudi pravni temelj za kasnejšo osamosvojitev posameznih republik. Vendar to ni bil Kardeljev namen, sam je razmišljal v kategorijah razrednega – bil je povsem prepričan, da bo razredni interes vedno dominiral nad nacionalnim. Predvsem pa je bila ta ustava neverjetno kompleksen, v birokratski latovščini zapisan in zato težko razumljiv dokument, menda po številu členov celo najdaljša ustava med vsemi državami sveta. »Moja prva asociacija za Kardelja bi bila karikatura, ki je bila objavljena ob pripravi zvezne ustave 1974 – pisci členov modrujejo o ustavi, nakar ugotovijo, da je nerazumljiva, zato je primerna za sprejem,« danes o tem meni zgodovinar Željko Oset. Sicer pa je po njegovem mnenju nenavadno, da Slovenci Kardelju zelo radi pripisujejo »napake« ali »napačne odločitve«, medtem ko njegov nadrejeni, torej Tito, uživa sloves državnika in je tudi simbol dobrega v nekdanjem režimu, kar je srž slovenske jugonostalgije.

Po mnenju zgodovinarja Staneta Grande ostaja Kardelj ena največjih ugank slovenske politične zgodovine 20. stoletja. »Čeprav sem ga spremljal, ko je bil še živ, nikoli nisem znal uskladiti njegove zunanjosti – dajal je vtis dobrodušnega strička – z njegovo brezobzirno naravo. Človeka, ki bi ga intimno spoštoval, nisem srečal, zato pa je bil vseprisoten velik strah pred njim, večkrat sem slišal tudi o njegovi brezobzirni maščevalnosti,« je dejal Granda. Po njegovem mnenju je bil Kardelj prepričan o svoji genialni presežnosti in večvrednosti nad drugimi ljudmi in o mesijanski vlogi komunističnega boljševizma. »Bil je ideološki fanatik, kakršnih ne poznam iz slovenske zgodovine, nadzoroval je humanistične vede, zlasti zgodovino in literarno zgodovino, pa tudi filozofijo, ekonomijo in umetnost. Vrhunske znanstvenike je preziral, ocenjeval jih je zgolj z ideoloških stališč oziroma kolikor so mu pritrjevali,« je sklenil Granda.

Brozov dvorjan

»Bržčas je Kardelj v svetu najbolj znan po omembi v Solženicinovem opusu, kjer nastopa kot staliniste razburjajoči pismouk maršala Tita, o katerem je veliki zgodovinar A. J. P. Taylor dejal, da ni komunistični Luther, temveč Henrik VIII. V Ljubljani rojeni duh, ki vse zanika, je bil zares Brozov dvorjan: generalpolkovnik je, denimo, postal le zaradi sedenja za štabno mizo,« pa Kardelja ocenjuje zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina. Po njegovih besedah je bil Kardelj dovolj pameten, da se je zadovoljil z vplivom in ni hlepel po moči, ki je bila pridržana za vodjo režima. To in vzpostavitev lastne politične dinastije v Sloveniji sta bila ključna dejavnika uspeha v njegovih dveh duelih za drugo mesto v Titovi Jugoslaviji. Ni pa bil Kardelj dovolj moder, da bi sam sklenil svojo politično kariero in odprl prostor morebitnim nadgrajevalcem njegovega dela (niti najpomembnejši slovenski marksistični teoretik Slavoj Žižek ni navezan na njegovo tradicijo). A to med revolucionarji ni redkost: le George Washington – poleg Janeza Drnovška in Milana Kučana nemara edini človek, ki je bil na vrhu tako pred radikalnim političnim preobratom kot po njem – se je med ljudmi te vrste znal omejiti sam.

Kot politik je bil Kardelj po Grdinovih besedah sprva eliminacionist. Njegovo naročilo o streljanju iz leta 1942 je tipološko podobno Leninovemu ukazu o obešanju iz avgusta 1918. Spomladi 1945 je Kardelj sodil med zagovornike najradikalnejših obračunov z nasprotniki marksističnega režima. Postal je arhitekt procesa, ki ga je Vladimir Velebit opisal kot naglo drsenje Jugoslavije proti totalitarizmu. Bil je zelo daleč od velikih emancipatorjev, denimo od Lincolna, ki je državljanski spopad sklenil končati s pomiritvijo. Kot glavni pogajalec uradnega Beograda je Kardelj na mirovni konferenci za zmagovito državo leta 1947 dosegel mnogo manj kot grof Sforza za Italijo po prvi svetovni vojni, saj si na Zahodu ni znal pridobiti niti simpatij levice. Ko je bil zunanji minister, je Jugoslavija odrekla podporo koncepciji človekovih pravic in ni sprejela deklaracije OZN. »Njegova v percepciji mnogih utopična misel je imela realen cilj: hotela je ohraniti obstoječe komunistično gospostvo. Zato – in ne zaradi priseganja na ljudsko suverenost ali zaupanja v teorijo konvergenčnosti različnih redov – je Kardelj postal propagator koeksistence na mednarodni sceni ter v atomizacijo vodeče samoupravljavske decentralizacije na notranji. Sicer pa je Kardelj obupal nad možnostjo, da bi mogla politika – in s tem tudi revolucija – osrečevati človeka,« je dejal Grdina.

 

Kardelj o sreči

Grdina je imel v sklepu razmišljanj seveda v mislih Kardeljev morda najznamenitejši stavek, da »sreče človeku ne more dati niti država, niti sistem, niti politična partija, srečo si lahko človek ustvari samo sam«. Ki pa bi verjetno potreboval dopolnilo, da niti država, niti sistem, niti partija človeku ne smejo omejevati poti do sreče, še manj pa jim je dopuščeno, da ga naredijo nesrečnega.