Vsako leto kurilno sezono zaznamuje povečano število dimniških požarov. Posledice so lahko tragične, če se ogenj iz dimnika razširi na stavbo. O tem pričajo številni grozljivi »zimski« požari, tudi nedavni, na valentinovo, v Spodnji Bačkovi v občini Benedikt, ko je zagorel dom priletnih zakoncev, 91-letne žene in 81-letnega moža.

Kurilna sezona, ki se začne s hladnejšimi jesenskimi meseci, prav gotovo vpliva na povečanje števila požarov v dimniških napravah in posledično na povečanje števila požarov na objektih. Poleti se kurilne naprave uporabljajo le za segrevanje sanitarne vode, temperatura dimnih plinov je precej nižja kot v zimskem obdobju. Pozimi se uporabljajo kurilne naprave večje moči za ogrevanje prostorov. Pri starejših kotlih je temperatura dimnih plinov precej višja, torej je dimnik bolj obremenjen in v povezavi z napakami lahko hitro nastane požar. Leta 2017 se je pri nas zgodilo 597 dimniških požarov, lani nekoliko manj, 452, letos pa jih je bilo že več kot sto. Dimniškega požara nikoli ne smemo gasiti z vodo, ker tvegamo porušitev dimnika. Večinoma tak požar gasilci samo nadzirajo, da saje zgorijo kontrolirano, pri tem pa morajo paziti, da se ogenj skozi odprtine in pregrete dele dimnika ne razširi na objekt.

Začetek požara

Začetno fazo dimniškega požara prepoznamo po intenzivnem izhajanju temnega oziroma temno rumenega dima iz dimnika, v intenzivni fazi gorenja oblog pa tudi po iskrah ali celo plamenu na ustju dimnika. Zato dimniški požar najprej zaznamo zunaj stavbe, največkrat ga v tej fazi prvi opazijo sosedje ali mimoidoči. Pri intenzivnem gorenju oblog se v dimniku lahko pojavi tudi rahlo bobnenje. Debelejše obloge gorijo dlje časa in bolj intenzivno. Če ima dimnik manjšo toplotno upornost, so površinske temperature dimnika višje, zato lahko nastanejo razpoke in skoznje v prostore izhaja dim.
»Dimniški požar nastane zaradi katranskih oblog v dimniku ali peči, ki so posledica nepravilnega kurjenja, neustreznega goriva, neustrezno dimenzionirane kurilne naprave, neustreznega dovoda zraka in nerednega opravljanja dimnikarskih storitev,« nam je razložila Iris Ksenija Brković, sekretarka sekcije dimnikarjev pri obrtni zbornici. »Katranske obloge nastajajo tudi pri obratovanju zastarelih centralnih peči, ki emisijsko niso ustrezne in nimajo zbiralnika toplote. Zato je treba vgrajevati samo peči, ki so po evropskem standardu EN 303-5 uvrščene v peti razred.« Katranske obloge se vnamejo, kadar dovolj visoka temperatura iz peči pride do mesta, kjer so se nabrale. Zato je pomembno, poudarja sogovornica, da so kurilna, dimovodna in prezračevalna naprava pravilno vgrajene, izpolnjujejo predpisane zahteve in imajo opravljene vse predpisane dimnikarske storitve.
 

Ustrezen dimnik je odporen proti požaru

Ustrezen dimnik, ki je odporen proti vžigu katranskih oblog in je pravilno vgrajen, bo prenesel dimniški požar oziroma ne bo povzročil požara stavbe. Po dimniškem požaru pa je uporabnik dolžan zagotoviti izredni dimnikarski pregled. Dimnikar mora preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za nadaljnje varno obratovanje in kaj je vzrok za nastajanje katranskih oblog.
»Nemalokrat so lastniki dodatno toplotno izolirali zgornji del dimnika, ki poteka skozi hladno podstrešje in nad streho. Z dodatno toplotno izolacijo je res izboljšan vlek dimnika, vendar izolacija nikakor ne sme biti iz gorljivega materiala,« opisuje Milan Hajduković, predsednik združenja za požarno varstvo. »Videl sem že dimnik, izoliran s polistirenom in tankoslojnim ometom, enako kot se toplotno izolirajo zunanje stene hiše. To zanesljivo pripelje do požara, ker se temperatura prvotne zunanje stene dimnika že ob normalnem delovanju lahko dvigne nad temperaturo taljenja polistirena. Če so poleg še čistilna vratca dimnika, bo požar nastal še toliko prej.«
 

Upad dimnikarskih storitev

Zanimalo nas je, ali je na pogostost tovrstnih požarov vplivala sprememba zakonodaje o dimnikarski službi, po kateri morajo stanovalci sami skrbeti za vzdrževanje in klicati dimnikarje. Nova zakonska ureditev je namreč odgovornost za redno opravljanje storitev prenesla na državljane. Trenutno opažajo upad rednega opravljanja dimnikarskih storitev, kar na dolgi rok ne pomeni nič dobrega. »Na vse te stvari smo v sekciji dimnikarjev pri obrtni zbornici opozarjali pred spremembo zakonodaje, žal neuspešno. Omeniti velja še, da civilna iniciativa s svojimi aktivnostmi negativno prispeva k preventivi, saj uporabnike ne le zavaja, ampak jih celo spodbuja k neizvajanju dimnikarskih storitev. Te aktivnosti so se začele leta 2007 in dosegle vrhunec dve leti pozneje, od takrat pa opažamo tudi več dimniških požarov. Zato je treba uporabnike opozoriti, naj ne nasedajo populističnemu govorjenju, saj s tem lahko ogrozijo svojo varnost. Od dimnikarja naj zahtevajo strokovne in celovite storitve. Pisanje zapisnikov na vratih nikakor ni dopustno,« poudarja Brkovićeva.
Meni tudi, da požarna varnost v tem delu upada, predvsem ker upada zavedanje o pomenu preventive, ki vodi v opuščanje preventivnih ukrepov – redne storitve, pravilna vgradnja, popravila, sanacije. Prav tako velja opozoriti, da čiščenje nikakor ni edini dejavnik. S pregledi mora dimnikar uporabnika opozoriti na pomanjkljivosti, uporabnik pa mora dimnikarjevo opozorilo upoštevati in pomanjkljivosti zaradi varnosti odpraviti.
Marko Marčelja, svetovalec za operativo pri gasilski zvezi, pravi, da gasilci težko komentirajo vpliv spremembe zakonodaje o dimnikarski službi na rast oziroma upad števila dimniških požarov. »Iz statistike zadnjih desetih letih ne opažamo bistvenega odklona v številu dimniških požarov na letni ravni. V tem obdobju je bilo povprečno 485 požarov na leto.«
 

Požarna varnost v večstanovanjskih stavbah

Vprašali smo ga še, ali je v večstanovanjskih stavbah zaradi tega večja požarna ogroženost. Pojasnjuje, da je za varno uporabo kurilnih naprav odgovoren uporabnik, ne glede na to, ali gre za eno- ali večstanovanjsko stavbo. Specifika večstanovanjskih stavb je v načinu organiziranja oziroma upravljanja. Običajno upravnik skrbi za delovanje vseh sistemov v objektih, med njimi tudi za redno vzdrževanje in čiščenje kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav, ki ju opravlja ustrezna dimnikarska služba. Vsekakor pa smo uporabniki prvi poklicani, da delujemo preventivno in odgovorno. Tu nam nobena zakonodaja ne more pomagati, še meni Marčelja.
Po Hajdukovićevih besedah bi v večstanovanjskih stavbah moral upravnik poskrbeti, da se redno izvajajo predpisane dimnikarske storitve. Problematična je lahko tudi lastna vgradnja kamina in priključitev na skupni dimnik, ki morda sploh ni primeren.
Dimnikarji pa opozarjajo, da so večstanovanjske stavbe še posebej občutljive, saj uporabnik s svojim ravnanjem ogroža vse stanovalce okoli sebe. Odgovornost stanovalcev je zato toliko večja, prav tako je večja odgovornost dimnikarske družbe, izbrane za oskrbo skupnih naprav in dimovodnih naprav v stavbi.
Problem pa ni le požarna varnost, ampak tudi zastrupitev z ogljikovim monoksidom, saj dimovodne naprave prečijo stanovanja, in tako lahko na priključkih ali netesnih delih dimni plini uhajajo v prostor. Zato se je pred vgradnjo, rekonstrukcijo in pri drugih posegih treba posvetovati z izbrano dimnikarsko družbo, da preprečimo tveganja in napačne odločitve, še poudarja Brkovićeva.