Poslanec SDS Žan Mahnič je rekel »hop«, skočil pa ni

Poslanca opozicijske SDS Žana Mahniča, ki je v svojem tvitu zapisal, da prisluhi, ki jih opravlja Sova, odtekajo v javnost in da naj bi se to dogajalo prek kabineta predsednika vlade, smo prosili za utemeljitev njegovih trditev. Mahnič je namreč član komisije za nadzor obveščevalnih služb in je bil eden od štirih članov komisije, ki so na sedežu Sove poslušali prisluhe. Odgovora nismo dobili.



Po torkovi seji parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb je jasno le to, da je posnetek prisluhov izdelek, s katerim razpolaga Sova. To je potrdil tudi Matej Tonin, predsednik komisije, in ta isti posnetek je javno predvajala POP TV. »Odločno zavračam namigovanja ali celo trditve, da sem posredoval posnetke v javnost. Sova v svojih izdelkih predsedniku vlade in drugim naslovnikom v kabinetu premiera ne posreduje nobenih posnetkov,« je za Delo zatrdil Damir Črnčec.



Ne v Sovi in ne Matej Tonin ne razkrivajo, ali so prisluhi nastali pod okriljem slovenskih obveščevalcev. V tem primeru bi namreč šla mednarodna komunikacija med hrvaškim lobistom in predstavnikom sklada KKR prek slovenskega ozemlja oziroma telekomunikacijskega omrežja v naši državi. Lahko pa bi bili pridobljeni prek sodelovanja z drugimi obveščevalnimi službami. »Vsekakor bi bilo zelo nenavadno, če bi prisluh v javnost dala Sova sama. O avtentičnosti posnetka je govoril Tonin po obisku njenega sedeža. Jasno pa je, da avtentičnost posnetka lahko potrdi le njegov avtor,« opozarja Aleš Zalar, nekdanji pravosodni minister.
 

Kaj ni jasno Slovencem

Da gre pri razkritju Sovinih prisluhov za premišljeno taktično potezo, meni Andrej Rupnik, nekdanji direktor Sove. Odločitev o tem, kako bodo uporabljene informacije, pridobljene s to metodo, je običajno strateške narave, pravi, sama izvedba pa je povsem taktičen ukrep. »Take narave je tudi morebitna odločitev o posrednem plasiranju izvirnega zvočnega zapisa komunikacije v javnost. Tudi s tega vidika gre za legalno in legitimno dejanje, ki je usmerjeno k določenemu cilju. Čeprav je sama izvedba povsem taktičen in ne preveč zahteven ukrep, je lahko usmerjen v dosego strateškega cilja. To se je na hrvaški strani s plasiranjem prisluhov v javnost zelo verjetno zgodilo leta 2015. Taktiko delovanja služb, če legalno in legitimno branijo ali uveljavljajo nacionalne interese svoje države, se vselej in povsod prikriva. Noben politik, ki razume nacionalni interes in delovanje tajnih služb, ne bo pri tem javno s prstom kazal na lastne službe. Hrvatom je to jasno, Slovencem pač ne,« ugotavlja sogovornik.



Z vidika države, ki aktivnost izvaja, gre za legitimno in zakonito dejavnost, še pojasnjuje, z vidika države, proti kateri se aktivnost izvaja, pa gre za kršitev njene nacionalne zakonodaje. Po Rupnikovem mnenju je, razen s pomočjo žvižgača, nemogoče dokazati, kaj se je v resnici zgodilo. V vsakem primeru dolgoročno nobene politike ni mogoče graditi s pomočjo obveščevalnih zadev, pa je prepričan Iztok Podbregar, nekdanji šef Sove, zdaj pa dekan Fakultete za organizacijske vede, slovenski in hrvaški politični vrh bo enkrat namreč le moral sesti skupaj in začeti reševati odprta vprašanja med državama.