»Pokrajinski osnutek krši ustavo in volilno pravico«

Ljubljana – Danes se občinam in zainteresirani javnosti izteče rok za pripombe na osnutek pokrajinske zakonodaje, kot ga je pripravila skupina strokovnjakov pod vodstvom Boštjana Brezovnika. Doslej so argumente proti delitvi Slovenije po principu deset plus dve - deset pokrajin in občini s posebnim statusom Ljubljano in Mariborom – na skupino naslovili Korošci, Primorci, Notranjci, posebej še Koprčani in župani spodnjega Podravja. A popolnega konsenza ni niti v skupini.



Pogledali smo v »dosjeje« ločenih mnenj dvaindvajsetih članov skupine. Ustanovitev desetih pokrajin s posebnim statusom Ljubljane in Maribora podpira osmerica s prvopodpisanim Gorazdom Trpinom, ki ocenjujejo, da bodo s predlagano teritorialno členitvijo dosegli »učinkovito in pregledno upravljanje in zagotavljanje kakovostnih storitev za lokalno in regionalno prebivalstvo ter zagotavljanje skladnejšega regionalnega razvoja«. Da bo deset pokrajin glede na »prevelike razlike v izobrazbeni strukturi prebivalstva« prispevalo k »policentrizmu raziskovalne in izobraževalne dejavnosti«, meni Ludvik Toplak, Žan Jan Oplotnik pa se zavzema za čim bolj demografsko, geografsko, ekonomsko in socialno-družbeno podobne pokrajine, pri čemer je, kot dodaja, »normalno, da bo njihova izhodiščna razvojna stopnja različna«, mehanizem finančne izravnave, kot ga poznajo občine, pa nujen.

Miro Haček: Predsednika pokrajine naj se voli neposredno

Tudi Franjo Mlinarič pritrjuje modelu deset plus dve: »Uspeh projekta regionalizacije je v največji meri odvisen od sprememb v načinu razmišljanja državljanov ter še posebej lokalnih in regionalnih 'voditeljev'. Pri čemer zgodovinske, politične in podobne nestrokovne diskusije že kažejo na visoko tveganje prevlade drobnih kupčij nad dolgoročnim interesom državljanov.« Posrednim volitvam predsednika pokrajine nasprotuje Miro Haček z argumentom, da evropske države z veliko daljšo tradicijo lokalne demokracije od naše in s posredno izvoljenimi župani spreminjajo svojo ureditev, ali vsaj razmišljajo o neposrednih volitvah. Borut Bratina in Dušan Jovanovič pa pritrjujeta pametni pokrajini in nasprotujeta »preveliki centralizaciji«, zlasti delitvi razvojnih sredstev iz Ljubljane rekoč, da bodo bodoče pokrajine o delitvi »ne tako majhnih evropskih in razvojnih sredstev odločale same«.



Kljub razpravi o ustanovitvi nekaterih mestnih občin oziroma o tem, da so nekatere morda neupravičene do tega naziva, Irena Bačlija Brajnik in Vladimir Prebilič menita, da je treba upoštevati, da vendar »funkcionirajo /…/ ter da so se prebivalci privadili na tako stanje, kar ni zanemarljivo«. Sicer pa zgolj urbani center po njunem ni merska enota …

Eni so za osem, eni za enajst pokrajin

Samo osem pokrajin, razčlenjenih na subregije, zagovarjajo geografi Janez Nared, Dušan Plut, Marjan Ravbar in Aleš Smrekar, ki poskus členitve na deset plus dve pokrajini ocenjujejo kot »poskus zlasti lokalnoregionalnega političnega 'izsiljevanja najbolj glasnih'«, zato mu »ne moremo dati strokovnega soglasja in prevzeti odgovornosti za žal dokaj pričakovano neuspešno oziroma manj uspešno razvojno poslanstvo 'nenaravnih', razvojno nefunkcionalnih pokrajin«. Opozarjajo na »veliko moralno odgovornost« Brezovnikove skupine in na »izjemno tvegano vnaprejšnje pristajanje na politično tako ali drugače izsiljeno inačico pokrajinizacije«. Osmerico bi tvorile naslednje pokrajine: Pomurska, Podravska, Koroško-Savinjska, Gorenjska, Osrednjeslovenska, Dolenjsko-Posavsko-Belokranjska, Severnoprimorska in Južnoprimorska.



Posebej oster je do predloga Brezovnikove skupine Štefan Čelan: obtožuje ga kršenja ustave in volilne pravice; zavzema se za prvotno členitev na enajst pokrajin - okrog enajstih mestih občin. Da bi kazalo razmisliti »o spremembi 22. člena zakona o pokrajinah in se odločiti za neposredno izvolitev predsednika pokrajine, hkrati pa olajšati možnosti uresničevanja pasivne volilne pravice tudi vsem nestrankarskim kandidatom in listam«, poleg Hačka meni tudi Simona Kukovič.