Pogrejmo se s Super 50

Legendo smo tokrat poiskali na Gorenjskem. Janez Šmitek, odbojkar in alpski smučar, poznavalec alpskega smučanja. Profesionalni učitelj, trener, razvojnik, vodja vitranškega svetovnega pokala. Zdaj, s sedmimi križi in pol, vsak dan športa, na dilcah, na gorcu. Pa potuje pa fotografira. Zakaj ne Lune skoraj vrh Everesta.

Pogovarjali smo se tudi z Wilhelmom Heiligerjem. Prlek in mnogodomec, jezikoslovec, pisec in prevajalec Nietzscheja, Kocbeka, Kosovela; nostalgijo izkoreninjenosti je iskal tudi v Cankarjevih delih kot tezo svojega doktorata, likovni umetnik, ki je drugo za drugo zavzel šest slovenskih galerij.

V modernem svetu pri spominu na umrle ni več tema človek, spomin nanj, temveč njegova smrt, nato smrt brez človeka, nato groza, ki jo prinaša smrt, in končno užitek, ki ga ljudem prinaša sadizem ali mazohizem groze.

Dolgo nas je tudi pozno v jeseni, skoraj na pragu zime, razvajalo pa po malem tudi zavajalo prijazno, sončno, umirjeno toplo vreme. Napočil pa je čas smrkanja, kihanja, kašljanja, slabega počutja.

November pa je že dolgo movember. Možje, očetje, partnerji, bratje in prijatelji se soočajo z zdravstveno krizo, o kateri se še ne govori dovolj. Moški po svetu povprečno umrejo šest let prej kot ženske, vzroki smrti pa so večinoma preprečljivi.

Ko v mestu postavijo zelene in rjave lesene hiške, iz katerih omamno diši po pečenem kostanju, vemo, da je prav zares prišla jesen, saj je kostanj eden od najbolj prepoznavnih simbolov tega letnega časa. Močnejša spremljava kostanju pa je likersko vino, med katerimi so najbolj znani portovec, šeri in madeira, vsa tri s Pirenejskega polotoka.

Pa še bundarke in bundarji prihajajo.