Po blatnih stezicah do cilja na Čatežu

Litija, Čatež – Čeprav ministrstvo za zdravje nenehno opozarja, da je čezmerno pitje alkohola škodljivo za zdravje, to bržkone ne velja za cviček, ki so ga številni pohodniki na tradicionalni Levstikovi poti od Litije do Čateža veselo pokušali. Udeleženci so imeli tudi srečo, da letos ni volitev, zato so jih ljudski kandidati z dolgoveznimi govori pustili pri miru.

Pohodnike so pričakali na pol prazni sodi, saj je bila letošnja bera grozdja do vinogradnikov v tem delu Dolenjske zelo skopa, kar je žalostno, je ugotavljal Andrej Bajec, daljni sorodnik starega Bojca, v čigar zidanici je nastal del potopisnega spisa pesnika in pripovednika Frana Levstika.



A je bilo na Martinovega dan mladega vina, ki je marsikomu ogrelo dušo in srce, kljub temu dovolj za vse. Na nekaterih mestih je bila pot blatna in vse prej kot primerna za hojo, a to ni zmotilo okoli deset tisoč pohodnikov, ki so premagovali hribe in doline ter z zvrhano mero dobre volje po petih urah le prišli na cilj.



Tudi tokrat je organizator poskrbel za dve poti: tisto čez Primskovo in ono drugo čez Gobnik, ki jo je pred dobrim poldrugim stoletjem premagoval Levstik, zaradi katerega bo Martinov dan, ko se po čudežu narave mošt spremeni v vino, prej ali slej moral postati državni praznik. Tako so namreč modrovali nekateri, ki jim je malce kisel cviček dobro razvezal jezik. Petje je bilo slišati pred skoraj vsako zidanico, nekateri so se ob zvokih harmonike tudi zavrteli, pretirano zapravljivi pa ljudje le niso bili.

Na martinovo nikoli ne zboli

Letošnjega triintridesetega pohoda, ki je potekal v znamenju Kristusovih let, se je v družbi mladenk udeležil tudi Jože Kos iz Gobnika, doslej pa ni zamudil še nobenega. Na pohodu je velikokrat srečal nekdanjega predsednika države Milana Kučana in njegove varnostnike, ki so ga težko dohajali. V spominu mu je ostala tudi številna ekipa japonskih smučarskih skakalcev z legendarnim skakalcem Noriakijem Kasaijem na čelu, s katerim se je na cilju fotografiral.



»Če si zaposlen in zboliš, pač vzameš dopust, odležiš in se pozdraviš. Za Levstikovo pot pa moraš biti tistega dne zdrav, da potem spiješ kakšen kozarček ali dva, saj si pohod brez pokušine mladega vina težko predstavljam,« pravi Kos.



Dobrih dvaindvajset kilometrov dolgo pot je premagoval že v dežju in snegu do kolen, zanjo pa je v bogati pohodniški karieri doslej navdušil skoraj dvesto znancev in prijateljev. Mednje sodi tudi Mira Božurič, ki je lani dom izpod gorenjskih vršacev z družino zamenjala za dolenjske kuclje v okolici Gabrovke, letošnjega pohoda pa se je udeležila prvič.

Vino le iz steklenega kozarca

Rudi Bregar, dolgoletni vodja Levstikove poti, pravi, da se je v vseh teh letih nabralo veliko anekdot: od zagotavljanja garantnih pisem, da so se lahko pohoda udeležili prijatelji in znanci iz nekdanje Jugoslavije, petelinjenja mladih na cilju, ko ni bilo jasno, kdo je s seboj pripeljal katero dekle, pa do iskanja izgubljenih posameznikov, ki so v poznem popoldnevu omagali na poti do cilja.



»Spominjam se, kako se je turistični novinar Drago Bulc pred leti, ko so se pripravljali na snemanje dokumentarnega prispevka, ustavil pri domačinu in prijazno zavrnil vino, ker ga je lastnik natočil v plastični kozarec. Seveda ga je potem spil, v steklenem kozarcu. Tudi to kaže, kako se spreminja odnos do vina,« je še prepričan Bregar.