Písmo

Pismo napisano z našim pismom lahko dam v pismo. O pismo! Pojdimo po vrsti. Doma imam vedno na zalogi nekaj ovojnic z listom papirja za navadno daljša sporočila po pošti. Sploh zdaj okoli novega leta se vsaj za nekaj ljudi potrudim, da jim v taki ovojnici pošljem sporočilo. Krajša uradna ali poslovna pisna sporočila občasno dobivam, nisem pa še dobil cirkularnega pisma.



Morda kako okrožnico, cirkularna mi je pa bolj znana žaga. Sveto pismo kot temeljna knjiga krščanske in deloma judovske vere ima svoj prostor ne samo doma, ampak tudi v službi, saj je ena prvih knjig, ki je prevedena v slovenščino. Ženitnega pisma mi ni treba sestavljati, svoje pismo sem pa izumil kot srednješolec. Čeprav, raje recimo temu skrivna pisava, v njej sem zapisoval stvari, ki jih starši niso smeli prebrati (prosim, ne pošljite jim priporočenega pisma, sicer si bomo začeli pisma izmenjevati in to zelo osebna). Seveda se, kar je meni najbolj všeč, pismo sklanja (lahko tudi pregiba, nikakor pa ne prepogiba) po srednjem spolu. Prav nič posebnega nima v svoji paradigmi, ali pač? Vrinjeni polglasnik v rodilniku množine. Pism bi znal enozložno izgovoriti marsikateri govorec kakega od rovtarskih narečij, ostali pa imamo raje, da ni preveč enoličnih pisem.



—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša),
avtor: dr. Metod Čepar.