Petra Majdič: Kot podjetnica sem lahko več časa s hčerama

»Upajte si sanjati svoje sanje. Verjamem, da če ti ni uspelo doseči cilja – ali nisi dovolj dolgo vztrajal ali pa nisi dovolj velikokrat poskusil.« Ni presenečenje, da tej misli sledi nekdanja vrhunska športnica, danes pa uspešna podjetnica Petra Majdič.

Po končani karieri vrhunske tekmovalke v teku na smučeh, osvojeni medalji na olimpijskih igrah, dveh kolajnah na svetovnih prvenstvih, treh kristalnih globusih za najboljšo sprinterko sezone, številnih zmagah v svetovnem pokalu je bil vstop v podjetništvo naravna pot. Oba svetova imata veliko stičnih točk, predvsem pa v obeh zmagujejo vztrajni, ideji predani ljudje, ki se zavedajo, da samo trdo delo prinese uspeh.

Kaj vas je po koncu športne kariere vodilo v podjetništvo? Bi danes, če bi se odločali še enkrat, izbrali enako pot?

Zagotovo bi se podala na enako pot. Mislim, da je fantastična in tudi osnova, da greš nanjo kot športnik, je spodbudna. Šport te v zgodnjih najstniških letih nauči delati, nauči te porazov in tudi zmagovanja. In predvsem, da ni predaje.

Večina vrhunskih športnikov je že med kariero podjetnikov, odprejo na primer espe, da lahko prejemajo sponzorska sredstva in nagrade. Po navadi si poiščejo pomoč za urejanje računovodskih obveznosti, ker so sami osredotočeni na šport. Meni je delno pomagala družina, večinoma pa sem s pomočjo računovodje stvari vodila sama. Pristopiš laično, ker nimaš vseh potrebnih znanj, ampak se postopoma učiš in rasteš tudi na tem področju.

Še v času moje aktivne kariere se je pojavila poslovna priložnost oziroma ker sem bila najbolj prepoznaven obraz panožne zveze, morda bolj obveznost, da sem začela distribucijo in odprla trgovino s športno opremo. Opremljevalec naše reprezentance je namreč pričakoval, da se bo v Sloveniji prodala določena količina njihovih izdelkov. Dokler sem bila aktivna profesionalna športnica, se nisem imela veliko časa ukvarjati s poslom, ko sem končala kariero, pa se je vse spontano odvilo. Podjetje sem vzela v svoje roke, poleg opreme za tek na smučeh in nordijsko hojo smo ponujali tudi storitve, kot so dogodki za podjetja, vadbe in tečaji.

Koliko lahko k uspehu podjet­ja prispeva prepoznavno ime, blagovna znamka, kot je Petra Majdič?

Zelo veliko, ampak je tudi odgovornost bistveno večja kot pri drugih. Dobiš priložnost, ampak samo eno, in od tebe se pričakuje, da jo boš izkoristil bistveno bolje kot drugi. In to na področju, na katerem se ne počutiš domače. Recimo, v organizaciji dogodkov ima nekdo večletne izkušnje, se morda kali v drugi ustanovi, preden vzpostavi svoj posel. Jaz sem se tega lotila precej naivno. Ampak to je dobro, posla se moraš vedno lotiti naivno, ker če bi začel kalkulirati in vključevati vse skrbi, se tega ne bi nihče lotil. Jaz sem se. Resda sem imela kakšna vrata odprta, ampak v zameno za to so bila pričakovanja res velika. To je minus v primerjavi s konkurenco, ker si spodrsljaja ne smeš privoščiti.

V športu smo vas poznali kot vztrajno in borko, spomnimo se padca 4,5 metra globoko v jarek na olimpijskih igrah v Vancouvru, z zlomljenimi rebri ste osvojili bron. Ste borka tudi kot poslovna ženska?

Da, zagotovo, to nas je velikokrat rešilo. Moj največji talent ni bil tek na smučeh, ampak da sem znala prepoznati določene priložnosti, povezovati, znala sem prepoznati potencial v ljudeh. Imam fantastične sodelavce, ki so zelo delovni, povezani, nepopustljivi, oni so moje podjetje in zaradi njih smo tako uspešni. Eno je, da imaš idejo, da si vztrajen, ampak brez takšnih sodelavcev je to zgodba brez uspeha.

Šport je meni in sodelavcem, ki so vsi nekdanji športniki ali so zelo tesno povezani s športom, dal to, da smo od majhnega vajeni delati. To je velika prednost. Zavedamo se, da je delo vrednota, je veliko veselje. Imamo neobičajne delovnike, ko v določenem obdobju delamo tudi od zjutraj do poznega večera, nato sledi obdobje, ko si lahko vzamemo več časa prosto. A tega smo vajeni iz športa in s tem nimamo težav. Seveda imamo prebliske, da bi bilo fino hoditi v službo za osem ur, ampak to so res samo prebliski. Iskrica športnika še vedno tli v nas, kar pomeni, da nikoli ne veš, kakšen bo izkupiček na koncu. Kot športnik treniraš sedem mesecev in upaš, da se bo to obrestovalo, ves čas poskušaš implementirati nove metode, da bi dosegel boljše rezultate.

Kaj vas pri poslu danes navdušuje, kaj vas žene naprej?

Sebe in sodelavce si zelo težko predstavljam, da bi hodili v običajno službo, v kateri bi opravljali eno in isto delo iz dneva v dan. Draž pred neznanim nas žene naprej. Po drugi strani pa strah, kaj bo. Ne vemo, kam plujemo, vse se drastično in hitreje kot kadarkoli spreminja, od poslovne klime do okoljskih sprememb, naravnih danosti. To predstavlja na eni strani velik strah, na drugi pa je to za nas čar, ker takšne razmere poznamo iz športnega udejstvovanja. To nas tudi opolnomoči, kajti vemo, da imamo pogum in delovne navade, da bomo vedno našli pot. Šport ti zagotovo da to, da veš, da ni predaje, da se moraš v težkih trenutkih zanesti nase in na najbliže sodelavce, da ne klecneš in greš naprej.

Ali ste v času športne kariere dobili dovolj informacij o poklicnih možnostih po tem? Kako pripravljeni ste vstopili na poslovno pot?

Mož dela v Švici in z leti sem spoznala tamkajšnji šolski sistem, ki se mi zdi zelo dober. Imajo veliko več poklicnih šol, ki tudi omogočajo pot naprej na univerzo, sistem bolj temelji na praksi. Mladi že takoj dobijo uporabno znanje, ki ga pri nas, še posebej športniki, zelo težko. Redko kateri športnik je sposoben v času kariere opravljati prakso v nekem podjetju. V Švici imajo bolje vzpostavljen sistem zaposlitev in poznam primere, ko so športniki že bili zaposleni v podjetju, opravljali med sezonama prakso, v okviru katere jih je podjetje seznanjalo s položajem, ki ga bodo kasneje zasedli. Pri nas večina mladine po končanem šolanju nima predstave, kako v praksi poteka neko delo.

K nam novi sodelavci pridejo najprej kot zunanja pomoč, da sploh dobijo občutek, kaj delamo. Delo v športni trgovini se sliši super, ampak ko pridejo, večinoma ne vedo, kako se prevzame blago, kako ga je treba deklarirati, kaj zahteva delo s strankami, katere komunikacijske kanale se uporablja. Športniki imajo verjetno občutek, da so zamudili obdobje, ko so se njihovi vrstniki šolali, ampak v resnici imajo več znanja, delovnih izkušenj, delovne etike kot velika večina vrstnikov, tako da jim bo veliko lažje, ne glede na to, ali se bodo zaposlili v nekem podjetju, ali bodo ustanovil svojega.

Ali opažate razlike v možnostih, ki jih ponuja slovensko okolje ženskam, da lahko uresničijo potencial v športu oziroma v poslovni karieri?

Ljudje me sprašujejo, ali je poslovna pot težja od športne, pa jim odgovorim, da sploh ne. Če hočeš preživeti v teku na smučeh, moraš biti med najboljšimi tremi na svetu. In biti med najboljšimi tremi na svetu v čemerkoli je ekstremno težko. Če si pri nas na nekem področju top tri, z lahkoto preživiš, pa pomislimo, na katero mesto se s tem uvrstiš v svetovnem merilu. To je razlika, ki pokaže pravo perspektivo. Poleg tega ima posameznik v športni karieri zelo ozko časovno okno, ko lahko dosega vrhunske rezultate, posameznika kot podjetnika pa starost ne omejuje. Posel lahko začneš tudi pri šestdesetih letih in uspeš. To ti daje občutek svobode, nisi obremenjen s tem, da je priložnost zdaj ali nikoli, kakor je v vrhunskem športu.

Če govoriva o ženskah in moških, je ženskam lažje v športu, ker imamo vsi isto izhodišče. Vsi se z njim začnejo ukvarjati pri desetih letih ali malo pozneje in vstopajo v svetovni pokal v določenih letih, v teku na smučeh je na primer od osemnajstega do tridesetega leta. V teh letih se ženske običajno še ne odločijo za otroke. Na poslovnem področju je to malo drugače, saj biološka ura narekuje, da se odločimo za družino ravno v letih, ki so najboljša za ustvarjanje kariere.

Pri enakosti spolov vidim pomanjkljivost slovenskega prostora. V Skandinaviji je precej žensk na vodilnih položajih, tudi pri vzgoji dajejo enakosti bistveno večji poudarek kot pri nas. Pri nas ni popolnoma sprejeto, da bi moški ostal doma in skrbel za družino, ženska pa bi ustvarjala kariero, v Skandinaviji pa je običajno, da si starša razdelita porodniški dopust in imata tako enakovrednejše karierne možnosti. Sama sem bila večkrat povabljena na različne funkcionarske položaje, tudi zelo pomembne, ampak sem vedela, da se vse seje, strokovni sveti, formalne ali neformalne prireditve dogajajo v popoldanskem času oziroma zvečer. Moraš biti prisoten, ampak če imaš majhne otroke, je to zelo težko.

Kako uravnavate zasebni in prosti čas? Imate kdaj slabo vest, da ste morda premalo z otrokoma?

Lastno podjetje sem ustvarila prav zato, da sem lahko svobodno odločala o svojem prostem času in si prilagodila delo tako, da sem bila zelo veliko časa z njima. Pisarno imam doma in v podjet­ju, delam lahko z obeh lokacij oziroma od kjerkoli. Ko sem na terenu in imam vmes pol ure časa, se lahko priklopim na internet in delam. Zelo težko si predstavljam, da bi hodila v službo osem ur in nato še na popoldanske seje, če bi hotela graditi kariero. Ker sem si naredila svoje podjetje, sem to zmogla. Res je, da zato, ker sem se odpovedala času zase. Tega zadnjih deset let nisem imela, zdaj, ko sta otroka že bolj samostojna, ga dobivam nazaj.

Dokler hčeri nista šli v vrtec, sem delala takrat, ko sta spali, in ponoči. Spat sem ju dala ob sedmih zvečer in nato skoncentrirano delala do enih ali dveh ponoči, zjutraj pa nadaljevala dnevni ritem z družino. Vse to je bilo na račun mojega prostega časa, pa tudi zdravja, zahtevalo je ogromno energije. Ampak sem si lahko privoščila, ker sem imela energijo še iz časa športne kariere. Partner je takrat večino časa delal v tujini, tako da sem bila veliko sama z njima. Zdaj, ko sta v šoli, delam v tem času, popoldne sem z njima, in ko gresta spat, se ponovno usedem za računalnik. Če bi bila zaposlena pri drugem delodajalcu, sem prepričana, da se ne bi mogla tako organizirati. Nikakor nimam slabe vesti, da sem bila premalo z otrokoma, mogoče bi jo lahko imela do sebe. Ampak sem si rekla, da sem zdaj predvsem mama, potem pa gremo naprej.

Kakšne načrte imate s podjetjem?

Zagotovo ostati v gabaritih obvladljivosti. Mislim, da je tako zanesljivih, strokovnih, fantastičnih ljudi, ki jih imamo v podjetju, težko imeti sto. To bi tudi zahtevalo popolnoma drugo dinamiko, poleg tega je trg tako nepredvidljiv, da bi izgubila svobodo pri odločanju in razporejanju časa. Zelo širiti se ne želim, trenutno smo v dobrem položaju. Zadnjih deset let je bilo za zunanjega obiskovalca neverjetnih, zame, ne bom lagala, je bilo res težko, ampak mi je to obdobje dalo ogromno dobrega, spoznanje, kaj vse zmorem.

Dejstvo je, da družina daje energijo in jo je vredno imeti ne glede na to, na kakšnem položaju si. Ne bi pa zdaj bila pripravljena nameniti še deset ali dvajset let temu, da bi podjetje raslo. Se pa zavedam, da v poslu velja enako kot v vrhunskem športu: če ne rasteš vsako leto, če ne narediš vsaj minimalnega premika, padaš. Sledimo torej cilju, da vsako leto rastemo, ampak v mejah obvladljivega.