Detektivka Bernarda Škrabar: Ne predstavljam si, da bi hodila nekam v službo

Bernarda Škrabar Damnjanović je lastnica ene od najmočnejših detektivskih agencij pri nas. Je certificirana mednarodna preiskovalka in tudi v tujini nagrajena detektivka, v Sloveniji pa je sinonim detektivske panoge. Čeprav je vstopila v poklic dvanajst let po vzpostavitvi panoge v Sloveniji, to je leta 2006, je na marsikaterem področju orala ledino. Vse z namenom, da bi bilo detektivstvo bolj prepoznavno.

Močno je vpeta tudi v njegov razvoj, saj je članica elitnega mednarodnega združenja ter soustanoviteljica Inštituta za varnost in strateške raziskave. Prav te dni je zaživel sistem globalne izmenjave preiskovalcev, ki ga je razvila ona. Gre za prvi program v zgodovini detektivske stroke, ki omogoča detektivom iz različnih držav pridobivanje znanj in veščin iz drugih držav, spoznavanje novih praks in izzivov, s katerimi se soočajo preiskovalci, ter vpogled v tuje prakse.

V Sloveniji, vsaj v splošni javnosti, veljate za prvo detektivsko lupo. Le malo žensk pri nas, če sploh katera, ima takšen status v svojem poklicu. Kako vam je to uspelo?

Postopoma in s trdim delom iz dneva v dan. Že ko sem se vpisala na študij, takrat še na visoko policijsko varnostno šolo, sem začela širiti mrežo. S predavatelji sem bila v odličnih odnosih, ki jih še vedno ohranjamo. Veliko se pogovarjamo, si izmenjujemo znanja in izkušnje. Ko sem diplomirala, sem takoj naredila detektivski izpit, že med pripravami nanj pa sem spoznala, da v Sloveniji ni gradiva, s katerim bi si kandidati lahko pomagali. Tako sem samoiniciativno sestavila obširen priročnik, kar je takratni sekretar detektivske zbornice prepoznal kot zelo dobrodošlo in iz tega se je razvil priročnik, ki so ga dolgo uporabljali kandidati.

Hočem reči, da se obrestuje, če naredimo korak več, kot je nujno. V to trdno verjamem in se tudi potrjuje. Zelo pomembno se mi je zdelo tudi, da javnost bolje spozna našo panogo, zato sem veliko vlagala v njeno prepoznavnost in to še vedno delam. Kajti detektivska dejavnost je plemenita, če jo opravljajo plemeniti ljudje, in tudi zelo veliko prispeva družbi. Tam, kjer država s svojimi mehanizmi, na primer policijo, ne more rešiti nekega problema, se lahko državljani obrnejo na nas.

Kaj vas žene pri delu in da vztrajate, tudi če dobite kakšno poleno pod noge?

Če ti nekdo meče polena pod noge, to pomeni, da si ti boljši, da si pred njim in te poskuša povleči nazaj. Ampak s tem ti daje energijo. Tako da takšno ravnanje nima smisla.

Že vrsto let se ukvarjam tudi s stvarmi, ki niso del posla. Recimo slikam, hodim v igralsko šolo, končujem doktorat, delam še magisterij iz psihologije. Vse to me polni, pravi Bernarda Škrabar Damnjanović. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Žene me pa to, da ves čas razmišljam, kaj bi še lahko naredili, kako lahko sama prispevam, kaj bi lahko naredili drugače, bolje. Pa tudi povezovanje z drugimi detektivi, izobraževalne vsebine, razmišljanje, kako posel in panogo razvijati naprej. Je pa moja lastnost, da poskušam stvari narediti drugače kot drugi. Samo zato, ker me to veseli. Sem zelo kreativna in imam občutek za prepoznavanje, kdaj je nekaj dobro. In tako grem tja, kjer čutim, da lahko nekaj prispevam. Tako da je dela ogromno, in če se ozrem v preteklost, sem dneve začela za računalnikom in jih tako tudi končala.

Je zdaj drugače, ko imate vpeljan in uspešen posel?

Da. Že vrsto let se ukvarjam tudi stvarmi, ki niso del posla. Recimo slikam, hodim v igralsko šolo, zaključujem doktorat, delam še magisterij iz psihologije. Vse to me polni. Ogromno stvari se prepleta, na primer potovanja, druženje s prijatelji tudi iz tujine, ki so večinoma iz poslovnih vod, tako da sodelujemo in se družimo.

Je slovensko okolje spodbudno za ženske, lahko uspejo in izkoristijo potenciale v poslovnem svetu?

Mogoče je, ampak veliko težje kot moški. Dejavnikov je veliko. Eden je, da si morda ne upamo, ker v primerjavi z moškimi preveč razmišljamo, kaj bo, ali bi res … In v tem času priložnost mine. Dejstvo je tudi, da tistim, ki uspejo, včasih prileti poleno pod noge. Sama sem se morala veliko bolj dokazovati kot kolegi in lahko bi tarnala, kako mi je težko v tej, pretežno moški panogi. Pa nisem, ampak sem se raje vprašala, kaj to pomeni zame, da je na svetu med detektivi samo 20 odstotkov žensk. Pomeni, da sem bolj izpostavljena in da to lahko izkoristim sebi v prid.

Eden prvih in svetovno najbolj znanih detektivov, Allan Pinkerton, je sredi 19. stoletja, ko ženske še niso imele volilne pravice in jim je družba pripisovala mesto ob štedilniku, zaposlil prvo detektivko, Kate Warne. Ta odločitev se je izkazala za odlično, tako da jih je kasneje zaposlil še več. Kot je dejal, se ženske lažje infiltrirajo v združbe kriminalcev, in to v veliko več različnih struktur. Pomembno je, da tam, kjer ti je težko, najdeš in izkoristiš prednosti, ki jih drugi nimajo. V Sloveniji sem bila ob zaposlitvi tretja ženska v panogi, zdaj nas je 40 odstotkov. Marsikatera mi je že rekla, da sem ji bila za zgled pri odločanju za poklic, kar mi je v ponos.

Marsikatera uspešna inženirka pravi, da ji gre na živce, če jo vprašajo o izkušnjah v pretežno moškem poklicu, saj sama večinoma nima slabih izkušenj. Kako vi gledate na to?

Meni to vprašanje ne gre na živce, tudi sama nimam slabih izkušenj. Spomnim pa se, ko sem prišla kot novopečena detektivka na skupščino detektivov in so me vsi gledali, kot da sem z lune padla. Mislili so, da sem prišla kot študentka malo pogledat, pa sem jim povedala, da sem že pridobila licenco.

Eden prvih in svetovno najbolj znanih detektivov, Allan Pinkerton, je sredi 19. stoletja, ko ženske še niso imele volilne pravice in jim je družba pripisovala mesto ob štedilniku, zaposlil prvo detektivko. Kot je ugotovil, se ženske lažje infiltrirajo v združbe kriminalcev, in to v veliko več različnih struktur. FOTO: Leon Vidic/Delo

Ves čas sem imela podporo nekdanjega predsednika Detektivske zbornice Slovenije Janka Trivunovića in nekdanjega sekretarja Draga Kupnika, s katerim se še vedno slišiva, čeprav je že nekaj časa upokojen. Opazila sta mojo zavzetost, kako si prizadevam, koliko stvari sem naredila še kot študentka. Predsednik Trivunović me je kmalu zatem, ko sem dobila licenco, predlagal v upravni odbor zbornice.

Živite za svoj poklic?

Zagotovo, sicer ga ne bi mogla opravljati. Že v srednji šoli sem se hotela vpisati na policijsko šolo v Tacen. Ženski oddelek ni bil razpisan vsako leto in ravno tisto leto ga ni bilo, ko sem se vpisovala v srednjo šolo. Ampak ves čas me je vleklo v preiskovanje. To je ljubezen in vedela sem, da ne morem hoditi v službo, ki me ne veseli. Zavedam pa se, da večina ljudi mora. In sem zelo hvaležna za ta privilegij in za super kolektiv, da lahko opravljam poklic, ki me polni. To so osnove, iz katerih izvirajo ideje.

Zadnja je na primer, da naredimo mednarodno izmenjavo za detektive. To sem predstavila na srečanju izvršnega odbora ene od največjih organizacij preiskovalcev na svetu Council of International Investigators, v katerem sem tudi sama članica in v izvršnem odboru, in bili so navdušeni. Projekt že poteka in ravno Slovenija je pilotni primer, kjer sem izvedla prvo izmenjavo s češkimi detektivi, druga izmenjava bo na Češkem, kamor bo februarja odšel moj kolektiv, pa tudi detektiv iz Indije.

Kako usklajujete poklicno in zasebno življenje?

Velika razlika je med tem, kako imam to urejeno danes in kako je bilo pred leti, ko sem še gradila podjetje. Ko smo bili še čisto majhna ekipa, sem morala biti ves čas dosegljiva, zdaj lahko načrtujemo, kdo bo delal kaj, kdo bo kdaj dežuren, kajti dosegljivi moramo biti ves čas, vse dni v letu. V preteklosti je bilo to zelo težko, niti na dopust nismo šli. Zdaj se trudim, da vse organiziram tako, da se popoldne lahko odklopim, kolikor je mogoče.

To usklajevanje ženske najpogosteje navajajo kot pomemben razlog, da karierno ne sežejo tako visoko, kot bi morda lahko glede na potencial.

Da, težko je. Če nimaš podpore partnerja in pomoči staršev, ki meni še vedno pomagajo, v preteklosti pa so še bolj, je to nemogoče. Ogromno mi pomeni, da imam moža, ki me podpira, tudi če moram nenačrtovano odpotovati v tujino, organizira vse z družino. V preteklosti je res veliko mojega časa šlo v posel in da, takrat sem bila veliko manj z družino, kot sem zdaj. Veliko stvari je šlo mimo mene. Žrtvuješ del sebe, čas, ki bi ga preživel z družino.

Omenili ste že sodelovanje v tujih panožnih združenjih. Imate vidno mesto tudi na svetovni ravni.

Da, vključena sem v več združenj. V mednarodnem združenju preiskovalcev Council of International Investigators, ki ima sedež v ZDA, sem v izvršnem odboru. To združenje združuje več kot štiristo preiskovalcev z vsega sveta. Kar je zelo pomembno in tudi razlog, da tako verjamem vanj, je, da cilj ni vključiti čim več članov, ampak da so sprejeti samo vrhunski preiskovalci, brez madeža na preiskovalni poti. To se preverja s poglobljenimi intervjuji, tudi s kontaktnimi osebami, ki jih kandidat navede.

Detektivska dejavnost je plemenita, če jo opravljajo plemeniti ljudje, in tudi zelo veliko prispeva družbi. Kjer država s svojimi mehanizmi, na primer policijo, ne more rešiti nekega problema, se lahko državljani obrnejo na nas, pravi Bernarda Škrabar Damnjanović. FOTO: Leon Vidic/Delo

O članstvu odloča izvršni odbor in odkar sem zadnje leto v njem, vidim, kako veliko jih odklonimo. To, da sem v tem odboru, daje mojemu poslu nove razsežnosti in še bolj kot prej naredi svet majhen. Če moramo za stranko preveriti neko informacijo kjerkoli na svetu, lahko pokličem kolege iz tiste države in delo na terenu opravi nekdo, ki ga poznam in mu zaupam.

S kakšnimi izzivi se spoprijemate kot poslovna ženska?

Značajsko sem zelo zagnana in moj izziv je, da se mi zdi ogromno stvari zanimivih in kako potem reči ne kakšni dobri ideji. Velikokrat se opomnim, naj se ustavim, v miru popijem kavo, grem na kolo. Edino pri slikanju se mi zdi, da se čas ustavi, da to lahko počnem ves dan.

Imate kdaj pomisleke v smislu, kaj mi je tega treba, ste kdaj hoteli vreči puško v koruzo?

Ne, ravno nasprotno. Hvaležna sem, da lahko v večini sama krojim svoj delovnik, da se lahko odločam, kateri primer vzeti, katerega ne. V povezavi z vsemi temi idejami pa, da se sama odločam, kaj razvijati in česa ne. Ta svoboda mi največ pomeni. Tako da, ne, nikoli nisem imela pomisleka o sebi kot podjetnici. Ne predstavljam si, da bi morala hoditi nekam v službo, se tam štempljati … to ne bi šlo.

Govoriva o tem, da bi se po službi verjetno vračali domov zgodaj, a nezadovoljni.

Gotovo. A tako, kot je bilo, je bilo velikokrat zelo naporno. V posel sem šla iz študentskih vrst. V preteklosti sem velikokrat prihajala domov zelo utrujena, zdaj imamo delo v detektivski agenciji razdeljeno, v Inštitutu za varnost in strateške raziskave pa sploh. In to je čisto nekaj drugega. Domov pridem dobre volje, pri sinu pa sem imela definitivno občutek krivde. Takrat sem imela možnost izbire in sem izbrala delo. Oba sva bila zaradi tega prikrajšana, ker včasih nisem bila toliko prisotna.

Kakšno detektivsko vprašanje bi si zastavili v zvezi s tematikami, ki sva jih odpirali, da bi dobili najbolj zanimiv odgovor glede uspeha na poslovni poti?

Na začetku vsakega razgovora je najbolje postaviti čim bolj odprto vprašanje, v smislu: Kaj vi menite …? Tako da je odgovor čim daljši in oseba sama po sebi veliko pove. Ko se lijak zapira, so najboljša čim bolj jasna in natančna, a odprta vprašanja. Na temo žensk v poslu bi si zastavila vprašanje, kako vidim možnosti razvoja in povezovanja, ali pa, kakšen je lahko moj prispevek k temu.

Odgovor je, da bi si želela več pogovora, ne samo o lepih stvareh, o ženskih kvotah in podobnem, ampak tudi o negativnih plateh odnosa ženska – ženska v podjetništvu: Zakaj ena ženska druge ne prenese? Ali in kje izpostaviti zaznano nevoščljivost, kdo lahko pomaga? Kako to preprečiti in rešiti? S tem bi res pomagali tistim, ki se znajdejo v tem položaju in ne vedo, kako reagirati, tudi da bi se zavedele, da se to dogaja širše.