»Perspektivo vidim v mlajši generaciji«

Evangeličansko cerkev v Sloveniji bo prihodnjih šest let vodil 56-letni Leon Novak, duhovnik v Murski Soboti. Z njegovo izvolitvijo se sedež škofije iz Ljubljane znova vrača v Prekmurje.
 

Sistem imenovanja evangeličanskega škofa je v primerjavi z drugimi veroizpovedmi precej demokratičen, na volitvah soodločajo tudi predstavniki vernikov. So tudi občutki kandidatov potem podobni tistim na drugih volitvah? Razočaranje ob porazu in veselje ob zmagi?

Vsekakor zmago spremljata veselje in hvaležnost, poraz pa tudi malce grenak priokus. Ampak vsi, ki kandidirajo, si želijo samo najboljše za svojo cerkev.

Kakšen pomen ima za regijo dejstvo, da se sedež škofije vrača iz Ljubljane v Prekmurje?

Zdaj je bilo prvič, da je bil sedež šest let v Ljubljani, kar je bilo za Evangeličansko cerkev zagotovo prednost, saj so tam sedeži številnih ustanov, ministrstva in vlada. Tokrat se sedež škofije seli v Prekmurje, kjer je največ evangeličanskih vernikov, cerkvenih občin, duhovnikov in duhovnic, zato je dobro, če je škof med njimi.

Za kaj si boste prizadevali kot škof Evangeličanske cerkve?

Že v predstavitvi sem se osredotočil na štiri skupine, ki se mi zdijo pomembne za delovanje Evangeličanske cerkve tudi v prihodnosti; to so otroci, veroukarji, mladi in mlade družine. Seveda pa ne želimo pozabiti niti na starejšo generacijo, ki je veliko prispevala k razvoju in obstoju Evangeličanske cerkve. Perspektivo zdaj vidimo v mlajših generacijah, ki so potrebne motivacij, da se znova aktivno vključijo v delovanje cerkve.

Evangeličanska cerkev na Slovenskem je dobila tudi novega inšpektorja. Kakšna je njegova vloga?

Inšpektor in škof sestavljata predsedstvo Evangeličanske cerkve v Sloveniji. Inšpektor je po dolžnosti član zbora duhovnikov, prezbiterija in občnega zbora cerkve. Skupaj s škofom vodi in zastopa Evangeličansko cerkev. Skrbi pa tudi za cerkveno premoženje, vodi sinode, gospodarsko-plansko komisijo in zbore, ki se ukvarjajo z materialnim in duhovnim razvojem cerkve.

Kakšno je sodelovanje Evangeličanske cerkve z drugimi verskimi skupnostmi v Sloveniji?

Do zdaj je potekalo na visoki ravni in v prijateljskem ozračju. Tudi v prihodnje si želimo takšnih konstruktivnih odnosov, mirnega sožitja, medsebojnega spoštovanja in razumevanja, kar je v dobro celotne družbe.

V Prekmurju imamo zdaj že skoraj 110-letno tradicijo, ko so se v Murski Soboti vsak petek zbrali evangeličanski duhovnik, katoliški dekan in židovski rabin in se skupaj sprehajali po mestu ter tako sporočali ljudem, da sta možni sodelovanje in razumevanje. Zato se mi zdi ta ekumenski duh zelo pomemben in bi ga rad še naprej utrjeval.

Bi bili sprehodi predstavnikov različnih verskih skupnosti potrebni tudi danes?

O tem sem že večkrat razmišljal, saj se mi zdi, da je to plemenita gesta in pozitiven signal za okolje, v katerem živimo. Mogoče bi bilo dobro, da bi to staro tradicijo spet oživili.

Zdaj že nekdanja duhovnica Evangeličanske cerkve na Slovenskem Jana Kerčmar Džuban je dejala, da vernemu istospolnemu paru ne bi mogla odreči blagoslova cerkvene poroke. Vi ste drugačnega prepričanja.

Kot Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi, tako se glasi uradni naslov naše cerkve, imamo veroizpovedne spise, ki so vse od leta 1530, ko jih je Luthrov sodelavec Filip Melanchton prebral pred cesarjem Karlom V., poleg Svetega pisma teološka izpoved učenja in praktični normativ delovanja naše cerkve. Za evangeličanske cerkve velja, da je Sveto pismo norma normans, torej najvišja možna avtoriteta. Eden najbolj znanih evangeličanskih teologov Wolfhart Pannenberg je v delu Prispevki k etiki zapisal, da so vse biblične izpovedi enotne v tem, da se prakticirana homoseksualnost brez izjeme prišteva k načinu človeškega vedenja, ki ga Bog obsoja. Svet Evangeličanske cerkve v Nemčiji je že leta 1996 izjavil, da ni nobene svetopisemske izjave, ki bi nakazovala, da so istospolni odnosi po božji volji!

Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji deluje glede na učenje Svetega pisma, cerkvene predpise in tradicijo. Predpisi za vse obrede – krste, sveto večerjo pa tudi poroke – izhajajo iz svetopisemskega načela, in tu še ni bilo nobenih sprememb. Tako me Sveto pismo, cerkveno pravo in naši veroizpovedni spisi zavezujejo k takšnemu načinu delovanja.

Priznavanje pravic istospolnim parom je vedno večje od porok, posvojitev, ne samo v Evropi, ampak tudi po svetu. Menite, da boste čez 20 let še vedno lahko rekli ne istospolnim porokam? Se bo to z leti spremenilo?

Glede na omenjene trende v družbi imajo istospolni pari podobne pravice ali pa vsaj počasi pridobivajo vse pravice, kot jih imajo drugi državljani. Drugo pa je versko prepričanje, ki izhaja iz razodetja Boga, za nas je to Sveto pismo. V Svetem pismu imamo odlomke, kot sem že omenil, ki govorijo o tem, da istospolno partnerstvo pri Bogu ni zaželeno. Torej to ni moja osebna odločitev. To ni poljubna odločitev cerkve, ki jo lahko sprejme ali zavrača. To je sporočilo Svetega pisma. Če se istospolni partnerji odločijo, da se bodo poročili, je to njihova pravica pred državno in posvetno oblastjo, v cerkvi pa je nekoliko drugače.

Tudi zaradi migracij se je v Evropi povečalo število muslimanov. Je to za cerkev grožnja ali izziv?

Jaz bi rekel, da je izziv. Cerkev ima nalogo, da širi božjo besedo, da vsakega človeka nagovarja z evangelijem Jezusa Kristusa. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da prihaja iz teh islamskih krajev tudi veliko muslimanov, ki želijo biti oziroma postati kristjani in si doma tega ne smejo in ne morejo privoščiti. To je potem tudi priložnost za kristjane, da jih sprejmejo v skupnost.

Kaj pa prestop kristjanov v islam?

Tudi to je lahko opcija. V Evropi so ljudje, ki se odločijo za islam in postanejo muslimani. To je normalen pojav v demokratični družbi, ki ga moramo ceniti in spoštovati, če vse poteka miroljubno.

Kako Evangeličanska cerkev financira svojo dejavnost?

Evangeličanska cerkev zbira prostovoljne prispevke. Imamo gospodarsko-plansko komisijo, sestavljeno iz laikov in duhovnikov, ki na podlagi izračunov sprejme višino prostovoljnega prispevka za naslednje leto.

Kako pa je s krstom ali pogrebom, če se prostovoljni prispevek ne plačuje?

Krst ali pogreb se opravi ne glede na plačilo prispevka. Če se prispevek ne plačuje tam, kjer bi se zaradi materialnega stanja lahko, je to problem za cerkev, saj ima ta tudi določene stroške. Vzdrževati je treba sakralne prostore, torej cerkev kot zgradbo, pa tudi duhovnik in duhovnice, ki so zaposleni v Evangeličanski cerkvi, imajo osebne dohodke, s katerimi vzdržujejo družino, in če kdo tega ne podpira, je seveda poslovanje zelo oteženo. Nejevoljni pa so tudi tisti verniki, ki prostovoljne prispevke darujejo. Drugo je, če kdo ni zmožen plačila zaradi socialne ali materialne stiske.

Evangeličanska cerkev ima tudi dobro organizirano humanitarno organizacijo Podpornica. Komu je namenjena in kako pomagate vernikom?

Namenjena je vsem ljudem v stiski, ne glede na veroizpoved, pripadnost cerkvi ali vero. Pomagamo s paketi z živili, zbiramo oblačila, vsak dan dostavljamo tudi približno 150 toplih obrokov, predvsem za ostarele in obolele, ki si jih sami ne morejo pripraviti. Brezplačno posojamo bolniške postelje, imamo jih okrog 180, tako da lahko družinski člani doma oskrbujejo bolne ali ostarele družinske člane.

Duhovnik je bil tudi vaš oče, vi nadaljujete njegovo poslanstvo. Vaša otroka pa sta šla po drugi poti. Ste razočarani?

Vsak si želi, da bi njegovi otroci v določenem smislu nadaljevali poslanstvo, ki ga opravlja sam. Vendar so otroci samostojne osebnosti in želijo ustvarjati tam, kjer jih najbolj veseli, zato moramo to spoštovati. Res je, oba otroka, tako sin David kot hči Ana, sta se odločila za drugo poklicno pot, to tudi spoštujem in poskušam spodbujati.

Katere so dobre in katere slabe strani duhovniškega poklica?

Dobre stvari so, da delaš med ljudmi in z njimi ter lahko posreduješ dobro novico evangelija Jezusa Kristusa, ki osvobaja in človeka spreminja. Slaba stran sta mogoče javna izpostavljenost in stalna pripravljenost. Vsaj pri nas je tako, da so pogrebi tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih.

Kaj je za vas na vaši poti najpomembnejše?

Da bi ostal zvest evangeliju Jezusa Kristusa, da bi poslanstvo opravljal ljubeče, spoštljivo in milosrčno in da bi lahko na koncu življenja z zadovoljstvom pogledal nazaj.