Paliativa v UKC Ljubljana mimo pravic pacientov

Ljubljana – Dogaja se, da bolnik ali njegovi svojci niso obveščeni o začetku paliativne obravnave. Posebni obrazci v zvezi s tem se v ljubljanskem kliničnem centru ne podpisujejo. Tam menijo, da to ni potrebno, v zakonu pa je določeno drugače.

Zdravniški konzilij se je pred časom odločil, da bodo določenega bolnika premestili v paliativno obravnavo. Ko so svojci za to po naključju izvedeli, so zahtevali, da se ga priključi na ventilator in zagotovi tudi reanimacijo, če bo treba. Iz takih in podobnih primerov izhaja, da pojasnilna dolžnost zdravnikov pogosto šepa, obrazci, ki bi urejali strinjanje s paliativno obravnavo, pa se podpisujejo v okviru enotnega privolitvenega obrazca za zdravljenje ali pa največkrat sploh ne.

V zvezi s tem je komisija za strokovno-etična vprašanja marca lani v naši največji bolnišnici sprejela sklep: »Svojcem ni treba podpisovati obrazcev o ne/strinjanju s paliativno oskrbo, ker to povečuje njihovo človeško stisko. Odločitev o paliativni obravnavi in druga mnenja konzilijev so domena zdravnikov in zdravstvenega osebja, morajo pa biti svojci o odločitvah konzilijev primerno obveščeni.«

Zapisano je razumeti tudi na način, da so škarje in platno glede življenja posameznika v rokah zdravnikov in da bolnikova pravica do samostojnega odločanja pri tem ni pomembna, pa čeprav bi morala biti, tudi glede na zakonodajo, ključna.
Na zdravstvenem inšpektoratu so sklenili, da navedeno stališče komisije ni v skladu z zakonom o pacientovih pravicah, zato so informacijo obravnavali kot prijavo.

Iz zakona namreč izhaja, da mora biti v primeru operativnega posega ali drugega medicinskega posega, povezanega z večjim tveganjem ali obremenitvijo – kar paliativa nedvoumno je – privolitev pacienta dokumentirana na posebnem obrazcu. Kadar pisna privolitev ni možna, je ta lahko tudi ustna v navzočnosti dveh polnoletnih prič.

Etika v navzkrižju s pravom

Kot kaže, si pravniki črke zakona razlagajo drugače kot medicinska in etična stroka. S tezo, da pisno strinjanje s paliativno obravnavo ni potrebno, se ne morejo sprijazniti niti nekateri zdravniki, saj se zavedajo, da je teža odgovornosti, ki bi v tem primeru padla na njihova ramena, prevelika. Iz sodnih primerov namreč jasno izhaja, kakšne so posledice, če svojec ali bolnik dokaže, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena. Če ta ni bila ustrezno pribeležena, je zelo lahko utemeljiti, da tudi ni bila izvedena.


Božidar Voljč, predsednik Komisije RS za medicinsko etiko, ne glede na zapisano meni, da je pisno soglašanje v primeru paliative odveč: »O strokovnih razlogih, ki v skladu s stališči zdravniških konzilijev v stanjih napredovale neozdravljive bolezni vodijo v prekinitev nesmiselnega zdravljenja in v bolnikovemu stanju ustrezno paliativno ravnanje, je treba obvestiti bolnike ali njihove svojce, ki so v primerih, ko se bolniki ne morejo več odločati, upravičeni odločati v njihovem imenu. Bolnik ali svojci se v primeru nestrinjanja ali dvoma lahko posvetujejo tudi z drugimi strokovnjaki ali odklonijo zdravstveno ukrepanje, ki ga predlaga konzilij. Njihovo odločitev je treba spoštovati in ustrezno dokumentirati, ni pa je treba podpisovati ali nadaljevati nesmiselnega zdravljenja.«

Pravnica Mojca Mahkota, zastopnica pacientovih pravic v Ljubljani, nasprotno meni, da pri paliativni oskrbi, ki je tudi zdravstvena oskrba, veljajo glede pojasnilne dolžnosti in soglasja enaka pravila kot za vsako drugo zdravstveno obravnavo: »Pacienti oziroma njihovi svojci, kadar pacienti soglasja niso sposobni dati, morajo s posamezno zdravstveno obravnavo soglašati.« Zakon je po besedah Mahkotove tudi uvedel institut vnaprej izražene volje, ko se pacient vnaprej odloči, katerih storitev ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko sam ne bi mogel več odločati in dati soglasja k posamezni zdravstveni obravnavi.​​ »O tem, ali je pacient v končni fazi bolezni ali z neozdravljivo boleznijo, ki povzroča hudo trpljenje, strokovno presodi zdravnik, ali bo pravico izkoristil, pa bi se moral odločiti pacient, če je sposoben odločanja o sebi, sicer pa osebe, ki jih določa zakon,« je sklenila koprska zastopnica pacientovih pravic Jožica Trošt Krušec.

Enotni obrazci

Maja Ebert Moltara, vodja Oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu Ljubljana (OI), je povedala, da pri njih dodatnega obrazca za izvajanje paliativne oskrbe – za oskrbo simptomov – nimajo: »Oskrba simptomov in trpljenja ob tem je temeljna oskrba, ki jo zagotavlja inštitut, in bolnik s tem soglaša ob podpisu prve privolitve v obravnavo.« To mora zdravnik dobiti pri pacientu po tem, ko mu je pojasnil vse okoliščine zdravljenja in bolezni. Vsa pojasnila mora zdravnik zabeležiti v medicinsko dokumentacijo, pacient pa podpiše enotni privolitveni obrazec, so še pojasnili na OI.

Podobno prakso imajo tudi v SB Jesenice, kjer za paliativno oskrbo ni treba podpisati posebnega obrazca, pač pa veljajo splošni privolitveni obrazci za posege. »Bolniku in njegovim bližnjim je treba na njim razumljiv način razložiti naravo bolezni, njeno paliativnost oziroma neozdravljivost, pričakovane zaplete in možnosti lajšanja težav. Bolnik in njegovi bližnji se lahko ne strinjajo z diagnozo neozdravljive bolezni in predlaganimi možnostmi lajšanja težav ali pridobijo drugo mnenje,« je sklenila Mateja Lopuh, vodja tamkajšnjega Centra za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo.