Padec Šarčeve vlade ne pomeni predčasnih volitev, pač pa novo vlado pod vodstvom Janeza Janše

S predsednikom stranke SD Dejanom Židanom, za katerega so sicer nekateri njeni člani pričakovali, da se bo na jutrišnjem kongresu SD s funkcije poslovil, smo se pogovarjali o aktualnih političnih razmerah, (ne)etičnosti LMŠ, očitkih Roberta Goloba na račun šaleškega lobija SD, prenovljenem programu stranke in tudi o tem, kaj se skriva za odločitvijo Banke Slovenije o omejevanju posojil.
 

Je bila izvolitev Boštjana Vasleta za guvernerja Banke Slovenije napaka?

Da.
 

Izvoljen je bil predvsem z glasovi SDS, SAB in SMC. Verjamete v teorijo zarote, da gre z ukrepi omejevanja kreditiranja za načrtni, politično motivirani nož v hrbet Marjana Šarca?

Ne verjamem. Bolj sem naklonjen razlagi, da pač pri svojih ukrepih zvesto sledi svoji liberalni ekonomski doktrini.

Je naključje, da se med kadri – LMŠ je na primer pripeljala Damirja Črnčeca, prvak SMC pa je angažiral Alenko Paulin, nekdanjo tesno sodelavko Janeza Janše – pojavljajo ljudje iz SDS?

Dejstvo je, da ljudje med strankami prehajajo. Pravzaprav je v različnih sedanjih strankah, tudi na desnici, kar nekaj ljudi, ki so bili včasih člani naše predhodnice, Zveze komunistov Slovenije. Migracija ljudi med strankami je torej dejstvo tudi v Sloveniji. Kadri, ki jih omenjate, v naši stranki zagotovo ne bi našli prostora.
 

Janez Janša je za vas pozitivna ali negativna figura slovenske politike?

Janez Janša ima nedvoumno določene zgodovinske zasluge, ima pa tudi drugo plat, vendar se z njim ne želim ukvarjati. Ko se v Sloveniji omenja Janeza Janšo, sam ob tem razumem predvsem govorjenje o načinu delovanja neke politike, ki mi ni sprejemljiva.
 

Strah pred prvakom SDS (tudi) za SD ne bo več dovolj za obstanek ali preboj.

V celoti se strinjam s to oceno. Če bi bil strah pred Janezom Janšo edini motiv delovanja v politiki, bi bila takšna politika po mojem mnenju povsem neperspektivna.

Čeprav je po drugi strani res, da je SD leta 2008 prav odpor proti Janši popeljal do zmage na parlamentarnih volitvah, potem pa so se ti volivci večinoma preselili k Pozitivni Sloveniji Zorana Jankovića, nato k SMC in nazadnje k LMŠ, ki je dejansko sicer dosegla relativno skromen volilni rezultat.

Med ljudmi, ki so verjeli v nove obraze, je bilo po vsakokratnih volitvah precej razočaranja, zato bo pojava »novih obrazov« v prihodnje manj, izpel se je oziroma bo v uspešen le v manjšem obsegu. Tako bo tudi zato, ker politika »novih obrazov« – pa ne govorim o tem, ali je slabo- ali dobronamerna, pravzaprav ji sploh ne želim dodati pridevnika – nima širine, ki je potrebna tudi za vodenje države. Dejansko tudi nima dovolj članov in članic, ki bi poznali oziroma razumeli vodenje države. Dejstvo je, da tudi nikjer niso imeli možnosti, da bi se učili etike in norm političnega delovanja. To je ena od večjih pomanjkljivosti slovenske politike.
 

Ste zdaj dejansko povedali, da je LMŠ neetična?

Ne, pravim le, da je LMŠ ena od novih strank ter da bo čas oziroma bodo naslednje volitve pokazale, ali bo iz nje nastala prava stranka ali bo ostala le nek prehoden politični projekt. V primerjavi s prejšnjimi novimi obrazi LMŠ dejansko na volitvah tudi ni dosegla nekega večjega preboja – volivci so očitno postali bolj previdni, želijo si bolj verodostojno politiko in ne zaupajo več toliko novim idejam in novim obrazom. Hkrati pa omenjeno nikakor ni alibi za stranke, ki smo organizirane kot resne politične stranke, da ne bi same iskale odgovorov na družbena vprašanja, ki so v tem trenutku aktualna. Povsem jasno mi je, ko pogledam zgodovino Socialnih demokratov v sodobni Sloveniji, da je bila naša povprečna podpora okoli deset poslancev, zdaj pa je tako pred menoj, vodstvom stranke oziroma pred SD v celoti, da nagovorimo širši krog. Ta ne sme biti odvisen od tega, ali se nekoga bojijo in zato volijo Socialne demokrate, pač pa morajo v našem programu in delovanju videti možnost udejanjenja boljše Slovenije.


 

Svojo pot išče tudi NSi, vas prepriča z novo sredinsko usmeritvijo?

V resnici niti ne razumem, zakaj so se odločili odstopiti od svojih korenin krščanske demokracije, s krščanskimi demokrati v Nemčiji, na primer, ima ta stranka zelo dobre odnose in Nemci nikoli niti pomislili niso, da bi se oddaljili od njih in se spremenili v de facto liberalno stranko. Ta odmik je poskus vstopa NSi v politični prostor, v katerem je v resnici največ volivcev, vprašanje pa je, ali jo bodo ti prepoznali tako, kot si v NSi želijo.

Pogosto se trdi, da so Slovenijo v preteklosti vodile predvsem leve vlade, očitno niti politični analitiki ne vidijo, da liberalna sredina ni leva politična opcija. Imamo, kot drugod po Evropi, tri stabilne politične bloke – levega, katerega najbolj izraziti predstavnik je SD, liberalnega, ki ima najmanj zveste volivce, saj ti namreč prehajajo iz ene do druge opcije oziroma do vsakokratnega novega obraza. Tretji blok je desni, ki ima bolj zveste volivce.
 

NSi bi s sredinskostjo dosegla le do okoli 14 odstotkov. Na sredini je že gneča, razdrobljene stranke škodijo državi, saj perpetuirajo razdrobljene neučinkovite koalicijske vlade, tudi aktualna se zdi takšna.

Imamo manjšinsko vlado, ki je imela doslej partnerstvo z Levico. V tej manjšinski vladi so ob nas štiri deklarirane sredinske liberalne stranke, ki morda na notranjem političnem področju skrivajo svojo bit, a ta se nazorno razkrije, ko se uvrstijo v evropsko liberalno skupino strank. Želel bi si, da bi bila leva politična opcija v Sloveniji močnejša, a kot sem rekel, volivce je treba prepričati s programom in dejanji, ne pa z ustvarjanjem strahu pred Janezom Janšo, saj je takšna politika kratkovidna. Morda pripelje tudi do zmage, a ne ustvari potrebnih družbenih sprememb.
 

Zakaj si želite, da bi koalicija končala štiriletni mandat, čeprav ni bila s podporo zunajkoalicijske partnerice Levice na primer sposobna izvoliti »svojega« guvernerja, dodatek za delovno aktivnost je bil ukinjen s pomočjo SDS, proračun pa bo podprla SNS?

Tudi doslej, ko smo imeli partnerstvo z Levico, je morala manjšinska vlada večkrat iskati podporo tudi širše v parlamentu. S tem ni nič narobe. V tem vidim celo priložnost za uveljavljanje drugačnih političnih standardov. Kjer bo fokus na vsebini in rešitvah, ne pa na tem, kdo bo koga. Še več: dejstvo manjšinske vlade daje več moči in pozornosti parlamentu, kjer se morajo sklepati zavezništva za dogovorjene rešitve. Prepričan pa sem, da so lahko rešitve, ki sežejo preko t. i. političnih blokov, bolj kakovostne, trajne in učinkovite.

Kdo je v resnici del skupine, ki vlada, pa se dejansko izkaže pri glasovanju o najpomembnejših projektih v letu, torej pri glasovanju o proračunu. Ura resnice bo napočila čez približno dva tedna in tedaj se bo videlo, kdo podpira sedanjo vlado in kdo je ne podpira.



Imate pa povsem prav, da je znotraj liberalnega bloka nepregledno stanje zaradi prevelikega števila strank. Stranke, ki zastopajo v resnici podobno usmeritev, iščejo točke, pri katerih so si različne, ne glede na dejstvo, da se gibljejo znotraj istega liberalnega političnega polja. Iskanje točk različnosti pomeni nepotrebna in dodatna trenja v koaliciji, ki sicer v tem trenutku še deluje, saj so predlagani zakoni sprejeti. To, kar se je zgodilo z dodatkom za delovno aktivnost, pa je nekaj, kar mi povzroča veliko skrb. Ni bilo namreč le dogovorjeno, pač pa je bilo tudi v koalicijski pogodbi podpisano, da bomo ta ukrep razvijali, saj smo ga v času koalicijskih usklajevanj ocenili kot enega najboljših ukrepov socialne politike in politike aktivacije ljudi. Lahkotnost, da se koalicijske pogodbe ne drži, me skrbi.
 

Razen, da vas skrbi, ste morda udarili po mizi? Marjan Šarec ne ravna ravno nežno s koalicijskimi partnerji, nazoren primer je bila tudi izbira evropskega komisarja Janeza Lenarčiča.

Komunikacija znotraj koalicije je zelo intenzivna. Morda ste opazili, da v času te koalicije o notranjem dogajanju govorim precej manj, kot v prejšnjem mandatu. Zavedam se namreč dveh pomembnih zadev – v prejšnji vladi so bila razmerja moči drugačna in bilo je mogoče voditi bolj trd in odprt dialog, zdaj pa imamo koalicijo petih strank, od katerih nobena nima velikega števila poslancev. Aktualna koalicija je šibkejša od svoje predhodnice. Osebno nočem, tudi SD kot stranka ne, da pride do njenega razpada, saj imamo kvalitetno koalicijsko pogodbo, ki pa se na vseh področjih resda ne izvršuje tako, kot bi si želeli. Naše članstvo je odločilo, da gremo v to koalicijo, v kateri je treba vztrajati. Dokler stališče stranke ne bo drugačno, ne bom govoril drugače.


 

Zakaj ne potihnejo govorice o vaši zamenjavi na vrhu SD, nekateri so na jutrišnjem kongresu pričakovali vaš odstop  ?

Ker smo velika, demokratična in pluralna stranka. Dajem vse od sebe, da stranko odpiramo, jo strateško pripravljamo na nove izzive, pri tem osvajamo nove teme in nove rešitve. Sedaj smo naredili široko turnejo po vseh regionalnih središčih. Nikjer, ampak na niti enem zboru članov, ni nihče odprl vprašanja vodenja stranke. Zato: dokler bom čutil zaupanje ljudi – in med ljudmi sem vsak dan res veliko – bom to stranko vodil. Vem, zakaj in kam jo vodim.
 

Če bi javnomnenjske raziskave pokazale povsem drugačna razmerja sil na morebitnih predčasnih volitvah, bi govorili drugače?

Ne. Naša politična ocena namreč je, da padec Šarčeve vlade ne bi pomenil predčasnih volitev. Vzpostavila bi se neka nova vladna večina, najverjetneje pod vodstvom Janeza Janše, ki bi se ji pridružile tiste stranke, ki bi jim na predčasnih volitvah kazalo slabo in za katere obstaja veliko tveganje, da ne bodo prišle več v parlament. Če sedanja vlada torej preneha delovati, bo novo vlado poskusila sestaviti SDS. Slišimo špekulacije, da bi lahko razpad koalicije povzročil Zdravko Počivalšek, ampak sam ne vidim v dejanjih novega vodstva SMC ničesar, kar bi kazalo, da si želijo razrušiti to koalicijo. Tudi v internih pogovorih so konstruktivni. Dejstvo pa je, da je glavna teža delovanja koalicije na premieru Marjanu Šarcu, pa tudi na predsednici in predsednikih koalicijskih strank.
 

Zakaj se vam zdi realno, da bi javnost verjela, da najožji krog političnih odločevalcev ni vedel za menjavo uprave Petrola?

Poudarjam, da ne želim komentirati, koliko so o tem vedele druge stranke. Sam razlogov za menjavo uprave Tomaža Berločnika, razen teh, ki so bili javno objavljeni, ne poznam. Tudi mene je začudilo, da je morala še pred nekaj tedni zelo uspešna uprava ene najboljših gospodarskih družb pri nas oditi. Država je pomemben lastnik Petrola, ni pa edini.
 

Bo v prihodnje zanimivo spremljati, katere z državnim denarjem financirane gradbene projekte bo dobil 10-odstotni lastnik Petrola?

To bo res zanimivo spremljati.

V Velenju boste na kongresu sprejemali prenovljeni program stranke, prisegate tudi na zeleno, koga pravzaprav s tem naslavljate?

Podnebna in okoljska kriza je po naši oceni največja nevarnost za družbo. Ko smo se pogovarjali z našimi člani, smo ugotovili, da je to tema, ki najbolj izrazito zanima mlade člane. Skozi naše regionalne politične tribune smo ugotovili, da so se mladi znova začeli zanimati za politiko, na nekaterih srečanjih je bilo tudi okoli tretjina mladih, ki izrazito razmišljajo o tem in želijo tudi nekaj storiti.


 

Robert Golob, eden najbolj vplivnih ljudi v slovenski energetiki, je javno izjavil, da je največja ovira razvoju obnovljivih virov pri nas šaleški lobi SD.

Borbe znotraj energetike me pretirano ne zanimajo, ne zamerim niti stališč posameznikov, ki so negativna do naše stranke, saj imajo do njih pravico. Kar se pa tiče Šaleške doline, pozabljamo, da nam že vrsto let zagotavlja skoraj tretjino potrebne električne energije, pri tem pa je sama dolina degradirana. Obsojam vse klientelistične in korupcijske zgodbe, povezane z investicijami iz preteklosti, in sem prvi za to, da se to razčisti in sankcionira!

A hkrati poudarjam, da tudi ta dolina razume, da moramo vsi skupaj v nizkoogljično ali brezogljično prihodnost. Država ima pa dolžnost, da čim prej sprejme zakon o zapiranju premogovnika in z njim opredeli načine ter vire za okoljsko, energetsko, socialno in ekonomsko obnovo Velenja in Šaleške doline. Nismo mi ovira za prehod v zeleno energetiko, a si hkrati ne želimo scenarija, ko bi Slovenija postala uvozno odvisna, naši ljudje pa bi za energijo plačevali bistveno več, kot sedaj. Gospoda Goloba smo tudi povabili na kongres, da ta vprašanja razčistimo. Žal se je zaradi drugih obveznosti opravičil.
 

Predlagate 30-milijardni naložbeni sklad ter tudi aktivacijo dela prihrankov prebivalcev in naložbe v zelene obveznice. Se vam zdi po izkušnji z izbrisom ob sanaciji bank realno, da bodo ljudje zaupali državi?

Predlagamo desetletni investicijski program, težak več kot 30 milijard evrov. Če želimo razvoj Slovenije, izgradnjo trajnostne razvojne, socialne, energetske in prometne infrastrukture, se bomo morali namreč opreti na lastne sile. S tem predlagamo tudi fiskalno spodbudo, da bomo lažje uravnotežili gospodarska gibanja v naših najpomembnejših partnericah. Naše izhodišče je tudi to, da bomo lahko prehod v nizkoogljično družbo uresničili le prek ustreznih naložb, tudi na področju železniške infrastrukture, pa tudi okoljsko se je treba prestrukturirati. Treba bo zapreti oziroma prestrukturirati energetiko, ki temelji na fosilnih gorivih, kar zahteva določene investicije, prav tako so nujne investicije na področje socialnih potreb, kjer vidimo perečo stanovanjsko krizo, potrebe po domovih in skupnostih za oskrbo starejših. Ko govorimo o investiranju, govorimo o sredstvih iz proračuna, o evropskih sredstvih in med drugim tudi o zelenih obveznicah. Marsikateri od projektov, o katerih govorim, je takšen, da se investicija povrne sama.

Jasno je, da morajo imeti obveznice, da bodo za državljane zanimive, dovolj visok donos, višji od nizkih bančnih obrestnih mer za depozite, pa tudi jamstvo države. Vaše vprašanje pa lahko vidim kot izgovor, ki bi ga nekateri želeli za to, da se na tem področju pač nič ne naredi. To bi bilo najslabše, saj ne bomo tako naredili nobenega koraka naprej.
 

SD bi oprispevčila vse individualne prihodke, tudi od bančnih obresti?

Tudi. Plačevali bi prispevke od vseh prihodkov, tudi od kapitala, od vseh oblik dela... V praksi se dogaja, da je zajem prispevkov iz dela vse manjši, socialne zahteve pa so enake ali večje. Če želimo imeti vzdržen model tudi v prihodnje, nam ni treba izumiti tople vode, lahko sledimo na primer modelu Švedske, kjer so prav tako ugotovili, da je treba oprispevčiti vse prihodke. Konec leta tam oddajo zbirno poročilo o prihodkih, od katerega se izračuna in pobere prispevke. To je solidarni sistem, ki omogoča, da v naslednjem koraku pridemo do univerzalnega socialnega zavarovanja, ki pokrije vse univerzalne potrebe – od pokojninske, zdravstvene do potrebe po dolgotrajni oskrbi. Ljudje, ki razumejo, da je treba živeti v solidarni in varni družbi, ki so sposobni pogledati zunaj svojih meja, bodo ta projekt podprli, da bomo dolgoročno ohranilili socialno varnost in blaginjo ljudi.
 

Govorite tudi o enotni pogodbi o zaposlitvi, kaj to pomeni?

Prinesla bi spremembe v smeri, da različne pogodbe o zaposlitvi pomenijo enako socialno varnost – podobne delavske pravice in podobne obremenitve s prispevki za vse. To je korak, da zmanjšamo visoko segmentacijo na trgu dela, s tem pa konkurenco različnih oblik dela, ki posebej mladi generaciji danes ne zagotavlja socialne varnosti.

Zanimivo je, da je delež anketiranih, ki v nobenem primeru ne bi volili SD zelo nizka, štirikrat nižja, kot to velja na primer za SDS, a hkrati vam ne uspe preboj na volitvah, morda tudi zato, ker nagovarjate preveč tem in različnih ciljnih skupin?
Mi smo odgovorna stranka, ki ne more na primer govoriti le o vprašanju upokojencev, ali pa le o mladih ali le o gospodarstvu. Resna stranka mora gledati državo kot celoto, zato je program širši. Je pa res, da smo v preteklosti premalo poudarjali naše najpomembnejše programske poudarke, po katerih se ločimo od drugih strank. Zato smo se zdaj fokusirali v tri točke – zeleno, razvojno in socialno pravično.