Oskrbo starejših in ranljivih skupin je treba urediti takoj

Ljubljana – Osem pomembnih socialnih in podobnih združenj in društev je poslalo vladi in dvema ministrstvoma, za zdravje in za delo, zahtevo, naj končno pripravijo zakon o dolgotrajni oskrbi. Očitno se je tudi v času koronavirusa potrdilo, kako pomanjkljivo je pri nas urejeno kompleksno področje oskrbe starejših in ranljivih skupin, kar se je vsakodnevno izkazovalo. Verjetno že pri preprostem vprašanju: kdo bo to plačal?

Zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja že skoraj dvajset let. Osmerica avtorjev javnega pisma, ki predstavljajo starejše in druge ranljive skupine, zahteva (končno) dober zakon o tem področju. Poudarjajo, naj se čim prej pripravi zakon, ki »bo vsem državljankam in državljanom omogočil dostop do potrebnih storitev ne glede na njihovo premoženjsko stanje, kraj bivanja in druge osebne okoliščine«.

Z njim naj se uresničijo »dvig javnih sredstev za storitve dolgotrajne oskrbe, krepitev načel solidarnosti in socialne države pri skrbi za starejše in vse, ki so v vsakodnevnem življenju odvisni od tuje pomoči in oskrbe, ter pospešen razvoj javne mreže izvajalk in izvajalcev socialnovarstvenih storitev«.



 

Javna objava osnutka zakona

Prav tako zahtevajo, naj se končno javno objavi pripravljeni delovni osnutek zakona, pri čemer opozarjajo, naj se hkrati objavijo njihove pripombe in argumenti, tisti, ki so bili upoštevani, in tudi tisti, ki so jih zradirali. Od vlade in obeh ministrstev, ki sta usodno povezani z dolgotrajno oskrbo, v javni pobudi zahtevajo, naj sprejmejo zakon, ki bo vsem državljanom omogočil dostop do integriranih storitev dolgotrajne oskrbe.

Ta pravica ne more biti odvisna od tega, kako bogati ali kako revni so ljudje, torej od njihovega premoženjskega stanja, prav tako ne od tega, kje živijo, in drugih osebnih okoliščin. V javni pobudi poudarjajo, da je treba z zakonom o dolgotrajni oskrbi uresničevati ustavno načelo, da je Slovenija socialna država, ki mora svojim državljanom zagotavljati možnosti za dostojno življenje, in to v vseh življenjskih obdobjih. Poleg omogočanja pogojev za telesno in duševno zdravje opozarjajo tudi na socialno blaginjo – družbeno sprejetost in vključenost.





 

Viri financiranja, tudi za vgradnjo dvigal ...

Seveda opozarjajo na vire financiranje, kar je pomemben steber in zato velik problem tega neverjetno »leta in leta« nastajajočega zakona. Pobudniki zahtevajo, da se »mora jasno določiti vire financiranja, natančno opredeliti, kaj so storitve dolgotrajne oskrbe, vključno s seznamom pravic, ter urediti sodelovanje med različnimi organi in službami pri njegovem izvrševanju. Zagotoviti se mora ugodne pogoje za razvoj preventivnih socialnih in zdravstvenih ukrepov ter sodelovanje nevladnih organizacij. In nenazadnje, zakon morajo spremljati različni podporni ukrepi, kot so programi financiranja adaptacij stanovanj, vgradnje dvigal, prevoznih storitev in drugi, ki starejšim olajšajo življenje, hkrati pa lahko razbremenijo sistem dolgotrajne oskrbe.«



 

Slovenija je zelo skopa

Slovenija, opozarjajo, namenja manj kot odstotek BDP za dolgotrajno oskrbo, samo 0,9 odstotka, evropsko povprečje pa je že zdaj 1,4 odstotka BDP. Velja poudariti, kako financirajo dolgotrajno oskrbo razvite države, kot sta Švedska in Nizozemska, kjer za to področje namenjajo 90 odstotkov iz javnih sredstev, medtem ko naj bi pri nas »javna pomoč« dosegla slabo tretjino iz javnih sredstev. Kot navajajo v javnem pismu, po raziskavi Merjenje socialne varnosti v dolgotrajni oskrbi Slovenija sodi na rep držav članic OECD po deležu javnih sredstev, namenjenih za storitve dolgotrajne oskrbe.



 

Družinske in druge oblike dolgotrajne oskrbe

V pismu poudarjajo, da mora biti izbira za obliko dolgotrajne oskrbe svobodna, predvsem pa osnovni sistem ne sme siliti svojcev, da morajo za starostnika skrbeti, ampak mora biti »odločitev za družinsko oskrbo vedno svobodna izbira, ne pa posledica prisile.

Sistem mora neformalnim izvajalkam in izvajalcem zagotoviti različne oblike družbene podpore, kot so pravica do plačanega dopusta za skrb za starejše, možnost nadomeščanja pri oskrbi in kombiniranje družinske oskrbe z razvejenimi storitvami oskrbe na domu ter občasne institucionalne oskrbe. Prav tako je treba vzpostaviti sistem informiranja in finančnih podpor ter redno spremljati položaj neformalnih izvajalk in izvajalcev.«


 

Negovalne bolnišnice

Še zlasti se težave pokažejo, ko se starejši ljudje znajdejo v težkem položaju in imajo večje negovalne potrebe: hranjenje po sondi, urinski kateter, trahealna kanila, neodzivnost, demenca … Kot poudarjajo, takrat ni mogoče zagotavljati oskrbe v domačem okolju, hkrati pa domovi za ostarele vse pogosteje ne morejo prevzeti odgovornosti za zagotavljanje kakovostne in varne strokovne oskrbe.

Podpisane organizacije zato zahtevajo »pospešitev obnov obstoječih objektov, gradnjo novih domov za starejše ter razvoj drugih oblik pomoči, kot so skupnostne oblike pomoči na domu. Ravno tako je treba zagotoviti nove namestitve v podaljšanem bolnišničnem zdravljenju (negovalne bolnišnice).«