Okuženi s hepatitisom C še vedno prezrti

Ljubljana – Ministrstvo za zdravje ni za povračilo škode hemofilikom, ki so se pred tridesetimi leti med zdravljenjem s krvnimi pripravki iz človeške krvi, izdelanimi v državnem Zavodu za transfuzijo krvi, okužili s hepatitisom C. Medtem ko hemofiliki menijo, da so enako upravičeni do zakonske rešitve in do odškodnine kot okuženi s HIV, na ministrstvu o tem ne želijo slišati.

Nasprotno. Po smrti še zadnjih upravičencev bo zakon o povrnitvi škode osebam, okuženim z virusom HIV zaradi transfuzije krvi ali krvnih pripravkov, sprejet v letu 1997, računajo, prenehal veljati.

Medtem ko dvanajstim oziroma šestnajstim slovenskim hemofilikom, okuženim s HIV, omenjeni zakon omogoča dosmrtno mesečno rento v višini dobrih 330 evrov, nekaj več kot dvesto hemofilikov, okuženih s hepatitisom C (HCV), že desetletje neuspešno išče razumevanje za svoje zdravstvene težave. Tačas ko se naša država krčevito brani prisluhniti osebam, ki se s HCV niso okužile po lastni krivdi, so jim na Irskem, v Kanadi in Veliki Britaniji velikodušno ponudili »roko sprave« v obliki odškodnin.



Dominik Zver, predsednik društva bolnikov z motnjo strjevanja krvi Krvni bratje, je v imenu okuženih s HCV državi pred časom predlagal poplačilo v obliki mesečne rente in odškodnino tako za obolele kot za svojce umrlih, saj imajo kljub temu, da se jih je večina pozdravila, še vedno določene zdravstvene težave. Dve osebi sta doslej zaradi okužbe s HCV tudi umrli.

Očitki ministrstva za zdravje

A na ministrstvu ocenjujejo, da okužb s HIV in s HCV ne gre primerjati. Okužba s HIV, so odgovorili Zveru, je še danes neozdravljiva, do okužb s HCV prek transfuzije pa da je prišlo, preden je bila bolezen odkrita. Pri nas so ozdraveli vsi, ki so se odločili za zdravljenje, a nekaj ga je kljub vabilom Infekcijske klinike odklonilo. Okužene pozivajo k »dopolnitvam v kontekstu celovite obravnave nalezljivih bolezni«, predlog vsakoletne obnovitvene rehabilitacije pa naj naslovijo na zdravstveni svet, ki potrjuje nove programe, financirane iz sredstev zdravstvene zavarovalnice.



»To bomo tudi storili,« napoveduje Zver in zanika navedbe, da virus HCV v času okužbe ni bil poznan: »Poznan je od leta 1974, rekli so mu 'non A non B'. Da bi kogar koli od obolelih klinika kdaj vabila na zdravljenje, ne ve nihče od nas. Za zdravljenje smo se odločali sami, vsi pa niso bili za iz strahu, ker ni bilo jasno, ali bo tudi uspešno.«

Diskriminacija

»Stališče naših odločevalcev, da so le okuženi s HIV upravičeni do odškodnin, je daleč od sprejemljivega,« je prepričan tudi zdravnik Samo Zver, specialist interne medicine in hematologije. Zavedati se moramo, da ima nekdo lahko hitro napredujočo rakavo bolezen, pravi, pa jo bo sprejel, nekdo pa bo grozo občutil že, če bo samo malo posmrkal.



»Ljudem moramo dovoliti pravico do individualne zaznave lastnih zdravstvenih težav. Tudi okuženi s HCV, ne le s HIV, občutijo težave, enako jih je strah in enako so se srečevali z določenimi omejitvami, strahovi, travmami ... Da ljudem ne priznaš pravice do skrbi za lastno zdravje, je diskriminacija, kajti za človeka, ki zboli, je bolezen ali pa zgolj moteč izpuščaj tistih hip, ko ga dobijo, največji problem. Odločevalci so za to, da ljudem prisluhnejo, ne da služijo na njihov račun.«