Odlična akademija in številna jezera ne morejo odtehtati slovenskih gora

»Sever me je od nekdaj mikal, po poldrugem letu življenja na Finskem pa dvomim, da bi tukaj ostala na dolgi rok. Premrzlo je. Toda akademija je odlična. Če najdem takšno nekje, kjer je v povprečju petnajst stopinj topleje, se za večno ustalim tam,« pravi Marjana Jocif, ki na helsinški akademiji Sibelius študira staro glasbo.

Kljunaste flavte (pogovorno blokflavte), ki je še danes njen prvi inštrument, se je začela učiti v osnovni šoli. Skromno prizna, da ji »ni šlo slabo«, zato je bilo nadaljevanje šolanja na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo in balet logična izbira.

Še bolj skromno doda, da kljunasta flavta pač ni inštrument, ki bi ga igrale stotine in stotine mladih nadobudnežev. »Tega nihče ne pove na glas, a dejstvo je, da tukaj ni takšne konkurence, kot je, denimo, na klasičnem klavirju. Je pa res, da navsezadnje ni toliko pomembno, ali na tekmovanju zasedeš prvo ali drugo mesto. Najbolj šteje, kakšno znanje prikažeš.«

To še zdaleč ne pomeni, da na svoj inštrument gleda zviška, kot se to včasih zgodi v glasbenih krogih. »Res je, začeti igrati blokflavto je neprimerno lažje kot kateri drug inštrument. Tudi zato se na njej začnejo učiti vsi pihalci. Vanjo preprosto pihneš in ven pride ton, medtem ko pri drugih pihalih, kot sta, denimo, saksofon ali trobenta, potrebuješ ogromno osnov, preden lahko iz njih izvabiš pravilen ton. Toda dlje ko jo igraš, bolj spoznavaš, da jo je izjemno težko igrati na visoki ravni. Zato me malce jezi, da moramo blokflavtisti in -flavtistke pogosto utemeljevati, da igramo na tehtno in resno pihalo.«

Všeč ji je mehak, prijeten in naraven zvok, ki ga izvabi iz svojega inštrumenta. »Morda zato, ker je iz lesa, torej iz naravnega materiala. Že na jezikovni ravni se zdi, da znajo to v tujini bolj ceniti. Slovensko poimenovanje kljunasta flavta zveni precej okorno, v Italiji ji na primer rečejo flauto dolce.«

O skandinavski urejenosti

Na ljubljanski Akademiji za glasbo je končala do- in podiplomski študij, toda od nekdaj je imela željo, da bi študirala v tujini. Na drugi magisterij se je prijavila v Helsinke. »Profesorjev nisem poznala, sem pa slišala, da ima akademija dober, ugleden oddelek za staro glasbo,« je pojasnila svojo odločitev.

Marjana Jocif. FOTO: Ville Huuri

Potem ko je uspešno opravila sprejemne izpite na helsinški akademiji, ki jih je morala zaradi epidemije koronavirusa delati po zoomu, jo je najprej pozitivno presenetilo, kako poenostavljeni so vpisni postopki za tuje študente in drugi birokratski vidiki selitve v drugo državo, denimo urejanje dovoljenja za bivanje in odpiranje bančnega računa. »Že ob prvem stiku z državo sem dobila potrditev, da pregovorna skandinavska urejenost ni mit, ampak resničnost. Moji znanci iz tujine, ki so se odločili za študij v Sloveniji, so večkrat poročali o popolnoma drugačnih izkušnjah.«

Še bolj jo je navdušil premišljen učni načrt. Kmalu je opazila, da na helsinški akademiji dajo veliko poudarka na duševno zdravje študentov. »Več predmetov obravnava to tematiko, urniki niso prenatrpani, seveda pa je pri glasbenikih največ odvisno od tega, kako si razporedimo vaje.«

Na oddelku za staro glasbo se je poleg kljunaste flavte začela učiti novega inštrumenta – baročne oboe. »Kar je super,« pravi, »saj se lahko začnem po magisteriju z njo ukvarjati profesionalno, če bom hotela.«

V primerjavi z ljubljansko akademijo ima na Finskem na voljo tudi več inštrumentov za izposojo in lažje najde prosto učilnico za vaje. »Zavedam se, da ta luksuz ni padel z neba. Glasbena, gledališka in likovna akademija spadajo pod umetniško univerzo, ki jo država izdatno finančno podpira. Zato si tudi lahko veliko privoščijo.«

O paradoksih finske sreče

Živi v stanovanju, dvanajst kilometrov oddaljenem od središča mesta, kamor se ponavadi odpravi z vlakom. »Javni prevoz je odlično urejen, je pa res, da se zadnje čase draži, kar ni najbolj razveseljivo.«

Urejenost javnih storitev je eden izmed argumentov, s katerimi zagovorniki skandinavskega modela države največkrat pojasnjujejo, zakaj Finska tako pogosto konča na vrhu lestvice najsrečnejših držav. Letošnje poročilo, ki je projekt mreže Združenih narodov za iskanje rešitev trajnostnega razvoja, je izšlo prejšnji teden in dežela tisočerih jezer je znova zasedla prvo mesto (druga je bila Danska, tretja Islandija, Švedska in Norveška pa sta bili na šestem oziroma sedmem mestu).

»A še vedno mi ni povsem jasno,« se sprašuje sogovornica, »kako se ta sreča ujema z njihovo obrazno mimiko. Vseeno se mi zdi, da je veliko Fincev – četudi so videti depresivni in vseskozi mrko gledajo – nekje globoko v sebi zadovoljnih. Zelo mi ustreza, da niso tako družabni. Če nisi pri volji za pogovor, ni nihče užaljen. Vsi razumejo, da človek potrebuje svoj mir.«

O odnosu do umetnosti

Opaža, da ji v finski prestolnici ostaja več časa kot v slovenski. Pogosto ga izkoristi za obisk muzejev in galerij, kjer je mogoče srečati najrazličnejše skupine ljudi. »Ni tako kot pri nas, ko nekatere razstave, še zlasti tiste s pridevnikom 'moderna', pritegnejo zgolj nišno občinstvo. Tudi ljudje, ki se ne ukvarjajo z umetnostjo, vedo, da je kultura pomembna,« pravi petindvajsetletna glasbenica, ki, če le utegne, obišče tudi različne koncerte v Helsinkih.

»Nekateri potekajo v sklopu univerze, a glasbena scena je pestra tudi drugod. Študentje lahko kupimo vstopnice s popustom, vendar cena vseeno ni nizka. Za druge znaša petindvajset evrov, za študente pa dvajset. Težko si predstavljam, da bi v Sloveniji ljudje tako množično obiskovali glasbene prireditve, če bi bile cene tako visoke, a tukaj s tem nimajo težav. Tudi če jim kaj ni všeč, se ne zgražajo, ampak si rečejo, da morda niso razumeli, in naslednjič spet pridejo,« opaža različne navade občinstev.

»No, na koncertih stare glasbe je zelo podobno kot v Sloveniji,« doda. »Poslušajo nas večinoma starejši ljudje in posamezniki, ki so kakorkoli vključeni v sceno stare glasbe oziroma jo študirajo.«

O prividih

Na splošno je z bivanjem v Helsinkih zadovoljna. Če bi se ji ponudila možnost, bi na severu morda bivala sezonsko, poleti. »Stalno verjetno ne,« pravi. Ne le zaradi mrzlih in temačnih zim, ampak tudi zaradi reliefa. »Gore! Pogrešam gore,« za konec potoži Škofjeločanka. »Narava je lepa, a tako zelo ravna. Včasih, ko grem na sprehod, se mi za trenutek zazdi, da v daljavi vidim vzpetino, a se vselej izkaže za privid. Žal. Jezera ne morejo odtehtati gora.«