»Ker sem po naravi zelo radovedna in prilagodljiva, s spremembo okolja nisem imela večjih težav. Na fakulteti je sorazmerno veliko Slovencev, približno štirje na letnik, število se veča, poleg tega so tukaj ljudje izjemno topli in sprejemajoči, tako da sem se zelo hitro počutila vključeno,« pravi Larissa Slodej, ki v Novem Sadu študira medicino, prebiva pa v Beogradu.

Ob tem poudarja, da je bila odločitev za študij v Novem Sadu splet okoliščin; sprva je v Ljubljani študirala veterino, a kaj hitro ugotovila, da se v tem poklicu ne vidi. »Naslednje leto sem oddala prijavo na medicino v Ljubljani, kamor za las nisem bila sprejeta. Ker nisem hotela zapravljati časa, sem se še tisto poletje prijavila na sprejemne izpite v Novi Sad, v upanju, da se bom lahko pozneje prepisala nazaj domov.

V evropskih mestih je študij medicine finančno precej bolj obremenjujoč, tako da je bila to – pod časovnim pritiskom – takrat edina izbira,« pravi Larissa Slodej, ki si je po treh letih prebivanja v Novem Sadu zaželela izkusiti še življenje v Beogradu. Ker je bila »seznanjena s sistemom študija na novosadski fakulteti«, se ni odločila za prepis na beograjsko fakulteto, temveč zgolj za selitev – pot iz Beograda v Novi Sad ji z vlakom vzame okoli trideset minut.

»V Novem Sadu je več narave, blizu je tudi nacionalni park. Beograd je popolnoma svoja zgodba – živahna betonska džungla,« pravi Larissa Slodej. FOTO: osebni arhiv

Živeti v danem trenutku

Kot pravi, s srbščino pred selitvijo ni imela stikov in se je tudi pozneje ni aktivno učila, je pa »po dveh letih vseeno tekoče spregovorila«, zato zanjo ni bil največji izziv jezik, temveč »navigacija življenja«, razpetega med dvema mestoma. »Ljubljana ni tako daleč in se lahko redno vračam domov. Novi Sad mi je predstavljal študij in delo, Ljubljana pa bolj kot ne počitnice. Problem se je potenciral v koronskem času, s faksom prek spleta, saj sem bila v tem času večinoma v Ljubljani, ki je nisem povezovala s študijem. Ko sem prišla domov, sem na primer živela pri starših; v Novem Sadu sem imela svoje stanovanje, svojo rutino, drugo družbo in tako dalje.

Sčasoma sem ugotovila, da je Slovenijo – ko jo zapustiš – bolj praktično kar pustiti v Sloveniji. Stalno poslavljanje in preklapljanje med dvema načinoma življenja je kar naporno; bolj praktično je, da živiš v trenutku in se ukvarjaš z okoljem, v katerem si trenutno. Kar je seveda, kot z vsemi stvarmi, lažje v teoriji kot v praksi,« dodaja Larissa Slodej, ki stik s slovenščino in slovenskim (kulturnim) prostorom ohranja predvsem prek medijev ter pogovorov »s sošolci, ki prihajajo iz Slovenije, ter s prijatelji in družino, tako da se mi v maternem jeziku do zdaj še ni pretirano zatikalo. Poudarek na pretirano.«

Ko jo povprašamo o razlikah med Novim Sadom in Beogradom, izpostavi, da so »tako imenovani 'Novosađani' v primerjavi z Beograjčani veliko bolj umirjeni. V Novem Sadu – gre za univerzitetno mesto v velikosti Ljubljane, središče avtonomne pokrajine Vojvodine – je več narave, blizu je tudi nacionalni park. Beograd je popolnoma svoja zgodba – živahna betonska džungla. V kulturni sferi se vsak dan veliko dogaja in vsak teden odkrijem kakšen nov zanimiv kotiček. Kar me na splošno najbolj moti, je kvaliteta zraka. Spomladi in poleti s tem ni večjih težav, pozimi pa ob vsaki vrnitvi domov na novo zadiham. Administrativne zadeve ti vzamejo veliko več časa, promet pa je zrcalo srbskega temperamenta.«

Literature ne pišemo za šolska berila

Velik poudarek na kliničnem delu

Kar se tiče programov medicine, se ti po Evropi in Balkanu v splošnem ne razlikujejo veliko, dodaja Larissa Slodej. »Prva tri leta medicine vključujejo predklinične predmete (biokemija, genetika, histologija, patofiziologija in tako dalje), druga triada je namenjena kliničnim predmetom (interna medicina, psihiatrija, dermatologija in podobno). Kakšni predmeti na slovenskem programu padejo v prvi, na našem programu pa recimo v drugi ali tretji letnik, in obratno; od tod izvirajo problemi pri prepisovanju med programi. Pred dvema letoma so v Srbiji na primer spremenili program, ki je zdaj bolj v skladu s slovenskim, zato so tudi prepisi v Slovenijo lažji.«

Kot eno od večjih razlik izpostavlja sprejemne izpite, česar bi si Larissa Slodej želela tudi na slovenskih programih, saj bi, kot pravi, s tem »lahko dali priložnost tudi tistim, ki se morda v gimnaziji iz različnih razlogov niso stoodstotno posvetili pridobivanju najboljših ocen ali so imeli težave s posamičnimi predmeti, ki so jim na koncu uničili povprečje, a so sicer za študij medicine precej nepomembni. Kar se tiče pristopa k poučevanju, sem pri nas opazila večji poudarek na kliničnem delu oziroma praksi; že od prvega letnika dalje sem sorazmerno veliko časa preživela na klinikah. Kot mi je bilo rečeno, v Sloveniji ni tako, seveda pa nisem nikoli študirala doma, tako da je objektivna primerjava težka.«

Larisso Slodej je od nekdaj zanimala specializacija iz psihiatrije (oziroma specifično pedopsihiatrije), toda, kot poudarja, »področja v medicini so si zelo različna, zato nikoli ne veš, kaj bo med študijem še pritegnilo tvojo pozornost«. Po končanem študiju se namerava vrniti v Slovenijo, vendar si pušča odprte možnosti.