Računsko sodišče je v reviziji ugotovilo, da vlada in ministrstvi za delo in za zdravje niso bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti storitev socialne oskrbe vsem, ki jih potrebujejo. »Ugotovitev računskega sodišča je, da so stvari slabe in se poslabšujejo. Podatek predsednika Tomaža Vesela je, da nismo od leta 2007 zgradili niti enega doma upokojencev, čakalne dobe postajajo obupno dolge. Če naj bi bila Slovenija socialna država in če naj bi to veljalo tudi za starejše, smo na tej točki očitno pogrnili na vsej črti,« začenja Delov komentator Ali Žerdin. Stanje je alarmantno iz več razlogov: primanjkuje ljudi, ki bi delali v domovih za ostarele, čakalne dobe so nerazumljivo dolge, investicij v domove upokojencev ni ne na občinski ne na državni ravni, pojavljajo se zasebni investitorji, ki so še dražji od države, opozarja Žerdin.



Večina Slovencev si na stara leta, potem ko so vse življenje trdo delali, ne more privoščiti oskrbe, ki jo potrebujejo, mu prikima Janez Markeš. Govorjenje o socialni državi ni brezvezniško, ni samo sebi namen niti leporečje, temveč nekaj, kar stalno gledaš v vzvratnem ogledalu, nekaj, kar te bo zadelo. »Živeti želimo v državi, v kateri se počutimo razmeroma varno, v državi vseh državljanov in ne zgolj tistih, ki so produktivni. Kajti tisti, ki so bili produktivni, ne morejo več zaračunati svoje produktivnosti zaradi modela, ki je vzpostavljen – da zdajšnje generacije vzdržujejo prejšnje, tiste, ki so za njimi, pa bodo vzdrževale njih. Ti modeli se prilagajajo dnevni politiki, dnevnim krizam, in stvar postaja problematična,« poudarja Markeš.

»Kako si lahko stranka upokojencev in hkrati v svojem predvolilnem programu nimaš napovedi, bodiva realna, gradnje štirih domov za upokojence v enem mandatu, kar je merljiva obljuba in hkrati dovolj jasna, da ni razloga, da je ne bi uvrstili v koalicijsko pogodbo. Frapantno je, da takšna merljiva, jasna in eksaktna politična stališča oziroma zaveze ne gredo v program, še manj v koalicijske pogodbe,« paradoks slovenskega fenomena, da so upokojenci pri nas tudi politično organizirani – zlorabljeni – kot stranka, poročilo računskega sodišča pa kaže slabšanje njihovega položaja, komentira Žerdin.



Rešitev? Zelo jasen politični program bi moral biti v tem, da povprečna oskrba v domu danes ne bi smela preseči 400, 500 evrov, kar je dosegljivo nizkemu povprečju za pokojnine v Sloveniji. Ali pa, dodaja Markeš, po nizozemskem zgledu razmišljati o sistemu grozdov oziroma ustvarjanja naselij, v katerih so starostniki lahko deloma samooskrbni, deloma pa pod (zdravniškim, socialnim) nadzorom, prostori pa morajo biti nizkocenovno, a hkrati kakovostno grajeni. »Splošni problem zdravstva je v tem, da vanj vdirajo zasebniki, ki kujejo mastne denarje iz stiske starejših ljudi, kar je nedopustno,« izpostavlja Markeš.

***

Uporabnike prosimo, da nam svoje mnenje pošljejo na elektronski naslov internet@delo.si. Komentarje bomo objavili po lastni presoji.