Novinar politik ne bi smel nastopati v dveh vlogah

Ljubljana – Tudi pred letošnjimi državnozborskimi volitvami se dve stranki v boj za glasove podajata z novinarji na kandidatni listi. To ni sporno, pravijo sogovorniki, vendar opozarjajo, da je problematično, če je politik, ki je tudi novinar, predmet lastnega pisanja. Ko novinar postane zgodba, ta svoj pomen namreč izgubi. 

Na letošnjih volitvah na Listi Marjana Šarca kandidirata športna novinarka nacionalnega radia Uršula Majcen ter nekdanji politični novinar in urednik Rudi Medved na RTV Slovenija in POP TV. »Če nekdo dela dobro, ne vidim razloga, zakaj ne bi smel prehajati z enega poklicnega področja na drugo in obratno,« pojasnjuje Uršula Majcen. Svojo listo je ustanovil še Bojan Požar, novinar in urednik spletnega medija. Na njegovi listi kandidira tudi novinar Tino Mamič. 

Podoben izziv so v preteklosti sprejeli nekateri drugi novinarji. Političarka, ki je bila novinarka, je evropska poslanka in podpredsednica socialnih demokratov Tanja Fajon. Pred odhodom v stranko SDS je bil novinar tudi Miro Petek, politika je premamila novinarko javne televizije Ljerko Bizilj, krajši izlet v politiko sta naredila voditelj Dnevnika Janko Šopar in dopisnica RTV Slovenija iz zamejstva Mirjam Muženič. Tudi nekdanja ljubljanska županja Danica Simšič je bila pred politiko novinarka, poklicno pot pa je v parlamentu sklenil še novinar in urednik Dela Mitja Meršol. 
 

Združevanje področij sporno 

Novinarji se lahko podajo v politiko tako kot vsi ostali, problematično pa je, če nekdo opravlja novinarsko delo in je politik hkrati, komentira generalna sekretarka Društva novinarjev Slovenije Špela Stare. To velja denimo za Bojana Požarja, ki poleg predsedniške funkcije na listi ostaja urednik in novinar svojega spletnega medija.

Vendar novinarji bi morali opravljati nadzor nad politiko in drugimi strukturami moči, zato sta področji nezdružljivi, nadaljuje Špela Stare: »Novinar, ki se je podal v volilno tekmo in še naprej poroča o ostalih akterjih, sledi svojemu parcialnemu interesu.«

Da se mora novinar, ki je postal politik, izogibati nasprotujočim si interesom, torej hkratnemu opravljanju novinarskega dela in politične aktivnosti, meni tudi predsednik častnega razsodišča Združenja novinarjev in publicistov Nenad Glücks: »Področji ne gresta skupaj. V vsakem primeru pa mora novinar, ki je neposredno povezan z neko stranko, to razkriti.«

To določa tudi člen novinarskega etičnega kodeksa, ki pravi, da mora novinar, vpleten v dogodke, o katerih poroča, to razkriti oziroma se kot novinar izločiti. Če medij izdaja politična stranka in je uredniška politika javnosti znana, morajo novinarske prispevke kljub temu ustvarjati novinarji in ne politiki, dodaja Špela Stare.
 

Tesna prepletenost

Mediji so zgodovinsko tesno prepleteni s politiko, spomni dr. Jernej Amon Prodnik z ljubljanske fakultete za družbene vede. Nepovezanost profesionalnih novinarjev s strukturami oblasti ni bila vedno etični standard, saj so bili pred dvema stoletjema uredniki in pisci v časopisih največkrat politiki in člani strank. Vendar danes bi morala biti ena od najpomembnejših funkcij novinarstva nadzor oblasti, opozarja Prodnik. 

Svoboda govora vsakemu omogoča, da se javno izraža. Odločitev, ali je politična stranka lahko izdajateljica medija, je zato po njegovem vredna strokovno-političnega razmisleka. Širše publicistične dejavnosti ni primerno omejevati, bi pa morali bistveno bolje zakonsko uredili, ali je že vsak posameznik, ki se ukvarja s podajanjem informacij javnosti, tudi novinar. 

Še posebno zaskrbljujoče je, ko nekatere medije v lasti političnih strank, kot sta Škandal in Nova24, financirajo podjetja, v katerih ima prevladujoč lastniški vpliv država, opozarjajo v Društvu novinarjev Slovenije.

To pomeni, da državna podjetja, denimo Telekom in Pošta Slovenije, z denarjem, ki ga namenjajo za oglase, neposredno financirajo politične stranke in kršijo zakonodajo o financiranju volilne kampanje, ki od leta 2014 sredstev od njih ne smejo sprejemati.