Nova pobuda za preimenovanje primorskega praznika

»Primorci že od nekdaj praznujejo praznik priključitve, in ne vrnitve, saj je takšno poimenovanje praznika del njihove tradicije in kolektivne identitete,« so prepričani poslanci iz koalicijskih strank, ki so vložili predlog za spremembo zakona o praznikih in dela prostih dnevih v državnozborsko proceduro. Predlagajo, da se v imenu primorskega praznika, ki je sicer tudi državni praznik,  nadomesti beseda »vrnitev« z besedo »priključitev«, kar po njihovih navedbah ustreza zgodovinskim dejstvom. Namesto dneva vrnitve Primorske k matični domovini bi po njihovem predlogu dobili dan priključitve Primorske k matični domovini. Tovrstne pobude so v preteklosti že bile, a niso dobile podpore v državnem zboru.

Kot pojasnjujejo, besedo »priključitev« uporabljajo vsi, ki ob prazniku prirejajo spominske slovesnosti in praznovanja, med njimi tudi primorske občine, društva in združenja. »V kolektivni identiteti Primorcev je priključitev Primorske izid dolgoletnega in požrtvovalnega boja za narodne pravice – da lahko govorijo slovenski jezik in gojijo svojo kulturo,« so poudarili poslanci Socialnih demokratov (SD), Svobode in Levice.

Po njihovih besedah je strah, da bi izraz priključitev Primorske povzročil neugodne mednarodnopravne in politične posledice, neupravičen in neutemeljen. »Priključitev je rezultat mednarodno priznane pariške mirovne pogodbe. Temu pa pričajo tudi zgodovinska dejstva, zapisi in razlage priznanih zgodovinarjev,« so nadalje izpostavili.

Prvopodpisani pod predlog zakonskih sprememb so Meira Hot, Matej Tašner Vatovec, Robert Janev, Mirjam Bon Klajnšček, Mateja Čalušić, Tamara Kozlovič, Aleksander Prosen Kralj in Andreja Živic.

Med drugim so v utemeljitvi spomnili, da je Italija z rapalsko pogodbo, ki je sledila prvi svetovni vojni, dobila obsežna ozemlja, na katerih je živelo več kot 300.000 Slovencev. Z raznarodovalno politiko (kulturnim genocidom) pod fašizmom pa je bil na območju med Trstom in Gorico močno načet intelektualni in gospodarski potencial, ki ga pozneje ni bilo mogoče nadomestiti. Nasilje je rodilo odpor, ki je prerasel v močno protifašistično gibanje; to pa je imelo podporo velike večine Slovencev in je težilo k spremembi rapalske meje ter priključitvi k matici. Z mirovno pogodbo, podpisano 10. februarja 1947 in uveljavljeno 15. septembra istega leta, slovenske zahteve v celoti sicer niso bile udejanjene, je pa Slovenija (v okviru Jugoslavije) priključila velik del s Slovenci poseljenega ozemlja, na katerem je živelo več kot 200.000 rojakov. Z londonskim memorandumom oktobra 1954, ki so ga nadgradili osimski sporazumi novembra 1975, pa je Slovenija priključila del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja z obalnimi mesti Koper, Izola in Piran, s čimer je dobila izhod na morje.