»Nismo še dežela priložnosti in odprtosti«

Ljubljana – V zadnjih desetih letih se je v Slovenijo priselilo 95.000 ljudi. Predstavljajo skoraj 40 odstotkov tistega dela prebivalstva ki jim naša država pomeni prvo prebivališče na tujem. Povprečen novodobni priseljenec jih še nima štirideset, živi sam, k nam je prišel iz Bosne in Hercegovine, biva v mestni občini, je zaposlen in ima poklicno izobrazbo.



A nekoč ni bilo tako; »lik« povprečnega priseljenca se je v desetletjih spremenil. Prvi, predosamosvojitveni val, pred letom 1991, je k nam pripeljal 112.500 oseb s prvim prebivališčem v tujini, med 1991 in 2007 še 42.500, v zadnjem desetletju pa 95.000 – skupaj je Slovenija konec 2018 štela četrt milijona priseljencev, ki so si Slovenijo izbrali za svoj prvi tuji dom ali dvanajst odstotkov vsega prebivalstva, kar jo uvršča na 16. mesto v EU. Obenem s Hrvaško, Švedsko in Nizozemsko po podatkih Statističnega urada (Surs) spadamo v četverico držav z največjim deležem priseljencev, ki so tudi državljani teh držav: slovensko državljanstvo ima 55 odstotkov priseljencev. »Nimamo pa migracijske strategije,« je kritična izvršna direktorica Slovenske filantropije Tereza Novak: »Pri nas, se zdi, delujemo tako, kot da čakamo, da bodo ljudje odšli.«

Predosamosvojitveni val

Domala vsi, ki so si Slovenijo izbrali za prvo »streho pod tujim nebom« pred letom 1990, so iz nekdanje Jugoslavije, le trije odstotki s Kosova. V povprečju so ob prihodu šteli komaj devetnajst let, le trinajst odstotkov jih ima končano višjo šolo. I Dobra polovica vseh, ki so se zaposlili, opravlja preprosta dela. Slaba desetina jih je dobila delo v gradbeništvu, več kot 60 odstotkov ima družine, dobra polovica jih je (so)lastnikov stanovanj – na stanovalca odpade 28 kvadratnih metrov uporabne površine. Le dva odstotka jih biva v samskih domovih, 94 odstotkov jih je slovenskih državljanov, le v štirih odstotkih primerov so vsi člani gospodinjstva tuji državljani. V prvih osmih mesecih po osamosvojitvi Slovenije je državljanstvo pridobilo okrog 170.000 oseb, navaja Surs, v zadnjem desetletju pa še 15.000.

»Najtežje prenašajo diskriminacijo in nesprejetost. Večkrat slišim, kako jim je neprijetno iti med ljudi zaradi neprimernih opazk. Nismo še dežela priložnosti, raznolikosti, odprtosti. Tudi, če želiš delati in iščeš samostojno pot, je to pri nas vse prej kot lahko. Ne le za tujce,« opisuje svoje izkušnje Novakova. Smo torej Slovenci med »večjimi« evropskimi ksenofobi in rasisti? »Ne bi rekla, da smo večji rasisti kot drugi, prej obratno,« odgovarja, »smo pa verjetno nekoliko ksenofobni.«: »Večina ljudi ni sovražnih, le izkušenj z drugačnostjo nimamo. Zato je lahko netiti strah, ki rojeva sovraštvo. Kot družba smo preveč tolerantni do diskriminacije in sovražnega govora. Bolj odločno bi se jima morali zoperstaviti. Prisotna sta že povsod. Na tem področju niti najvišje institucije v državi ne opravljajo svojega dela. Ko se pogovarjam z ljudmi, ki nasprotujejo tujcem, omenjajo, kako nam kradejo službe in kako gre za njihovo podporo denar, ki bi ga lahko vložili v delovna mesta za Slovence. Tako zelo zgrešenemu razmišljanju je težko kar koli dodati. Za razmere pri nas smo krivi sami, saj sami izbiramo oblast, ki namesto v dobro ljudi dela v dobro peščice. Tujci, vsaj tisti, ki pribežijo k nam, s tem nimajo nič. Če ostanejo pri nas, so tako kot mi, le žrtve neoliberalnega sistema in rigidnega trga dela.«
 

Priseljenci zadnjega desetletja

Kaj torej žene novodobne priseljence, da svojo pot končajo v Sloveniji? Želja po varnejšem življenju, boljši prihodnosti otrok ali po zaslužku, s katerim pomagajo družinam doma, našteva Novakova, medtem ko Surs ugotavlja, da imajo prišleki po 2008 v povprečju nižjo izobrazbo, manjša stanovanja – na stanovalca odpade še 20 kvadratnih metrov uporabne površine -, vsak peti je najemnik, skroaj vsak peti biva v samskem domu. Desetina jih ima višjo šolo, slabih 40 odstotkov poklicno, vsak šesti dela v trgovini, skoraj vsak drugi v industriji in gradbeništvu. V primerjavi z drugim »valom« se je podvojilo število priseljenih s Kosova.

Novakova, ki ocenjuje, da nič bolje kot s slovensko migracijsko in azilno politiko ni z evropsko, se sprašuje: »V čem je torej smisel konvencij?«